Ste se kdaj zalotili, da ste se znašli v poplavi negativnih misli, ki so vam narekovale, kaj vse še morate narediti, pa jih več niste znali ustaviti? Kmalu ste postali slabe volje, ne da bi zares vedeli, zakaj.

Pozabljamo, da je naravno biti tako dobre kot slabe volje.

V naravi človeka je, da menjava razpoloženje, zato ni nič hudega, če ste kdaj razdražljivi in nerazpoloženi. Potrebno pa je tudi vedeti, da spremljajoče slabo počutje, ki izbruhne ob vseh teh čustvih, ni tisto, ki kvari razpoloženje, temveč je za to ključen vaš odziv. Kako vam to zveni? Namreč stavek, da ste sami odgovorni za svoje nadaljnje razpoloženje?

Človekov um namreč deluje tako, da najprej dobi eno negativno misel grd spomin ali predsodek, nakar se le-te začnejo nalagati in tako se sproži začaran krog negativnih misli. Ko kar ne nehamo razmišljati o tem, se določeni negativni miselni vzorci ponavljajo daljše časovno obdobje, kar  lahko vodi v tesnobo, stres, izgorelost in celo depresijo. Največja ironija je, da lahko pretirano prizadevanje, da bi se otresli črnih misli, stvari samo še poslabša.

Utišajte »notranjega kritika«.

Najbrž se strinjate, da se je težko ustaviti, medtem ko vam na poti stoji kritičen notranji glas, ki kot vrana kljuva na vašo vest: »Sama si kriva. Ne trudiš se dovolj. Ne more ti uspeti.« Takšne misli sprožajo še dodatno sovražno nastrojenost proti samemu sebi, saj lahko dobimo občutek, da nismo človek, kakršen smo želeli postati. Na tej točki se um začne počutiti ogroženo.Takrat izbrska za nazaj spomin, kdaj smo se že počutili ogrožene ali kdaj nas je že bilo strah in nase navlečemo nov plašč črnih misli, saj smo paranoični v prepričanju, da se bo zgodba iz preteklosti ponovila.

Psihološko gledano se možgani ob negativni misli pripravijo na boj ali beg, saj ta odziv sproži eden najbolj primitivnih delov možganov – amigdala. Primitivnih zato, ker pri interpretiranju naših misli ne zmore biti dosledna oz. jih interpretirati v pravi luči, temveč veliko bolj poenostavljeno in črno-belo: »Grozna sem. Nikoli mi ne bo uspelo.«. Ko telo zazna grožnjo, bodisi resnično, bodisi navidezno (kot v primeru črnih misli), se napne in občuti stres, kar se kaže v mrščenju, bolečinah v želodcu, glavobolu ipd.

Vam je zdaj kaj lažje, ko vidite, da negativne misli niso vedno odraz vašega počutja in mišljenja, temveč jih povzroča telesni mehanizem, ki ni najbolj objektiven?

Kako torej ustaviti črne misli?

Znan logoterapevt Viktor Frankl je tehniko ustavitve vsiljivih misli poimenoval »namerna nepozornost«filozofija čuječnosti oz. mindfulness jih poimenuje kot neresnične misli – zgolj propaganda za naše misli, kot tehniko ustavitve pa navaja meditacijo. Ne glede na to, kateri veri, religiji, filozofiji ali veji psihoterapije zaupate, bo za vas uporabno, da se naučite svoje misli nadzorovati ne direktno, temveč »s strani«, da jim torej ne namenjate namerne pozornosti.

Kako?

Sprožanja kritičnih misli torej ne morete ustaviti, lahko pa spremenite svoj odziv oz. to, kar se bo dogajalo potem. Opomnite se, da je to zgolj spomin, zgolj reakcija vašega telesa. Misel je tam, a do nje zavzemite »odprto držo« in je ne poskušajte sovražno odgnati. Do nje zavzemite stališče kot do čisto naravne stvari, ne kot do problema.

Ste opazili, da ko do nje zavzamete stališče kot do izziva, namesto do problema, izpuhti negativna konotacija kar sama od sebe? Znanstveno je dokazano, da ta zamenjava perspektive deluje blagodejno, saj se ne bi smeli počutiti slabo, če namnegativnih misli ne uspe takoj »razrešiti«. Pravzaprav je ta način veliko bolj moder kot pa način, da o njih neprestano tuhtamo, saj s tem vse skupaj le še poslabšamo.

Če je vsak svoje usode kovač, lahko rečemo tudi, da je “vsak svojih misli kovač”, saj z nekaj vaje dejansko lahko pripomoremo k temu, kakšne misli bomo izbrali. 😉

V pomoč pri prakticiranju vam je lahko tudi ta knjiga.