Poznate koga, ki se z lahkoto zaljubi? Ali koga, ki pogosto menjava partnerje in praktično nikoli ni sam? Zakaj nekateri potrebujejo konstanten občutek “zaljubljenosti”, da se počutijo “žive”?

Zaljubljenost je kemični proces

Zakaj nam tako dobro dene, ko smo zaljubljeni? Ni naključje, da pravimo, da se počutimo “zadete od ljubezni“. Faza zaljubljenosti je namreč faza ugodja, v kateri hormoni ugodja poskrbijo za psiho-biološko vznesenost, o čemer smo pisali že tukaj. Psihološko gledano, je to tudi faza, v kateri se nam potrdi, da smo končno dobili to, česar prej nismo, pa smo si vedno želeli. Končno so zadovoljene naše primarne psihološke potrebe – varnost, pripadnost, ljubljenost, sprejetost, brezpogojnost,ki niso bile zadovoljene v primarni družini ali v prejšnjem partnerskem odnosu.

Ko se zveza umiri

Ko je za te potrebe poskrbljeno, se počutimo varno in kot, da smo tam, kjer moramo biti. Ko mine obdobje zaljubljenosti, partnerska zveza preide v drugo fazo, fazo poglabljanja prejšnjih površinskih občutij in poglobi se občutek zaupanja. Vse to prinaša umiritev, kar pa je lahko za nekoga preveč statično in dolgočasno. Branil se bo, da “to pač ni bilo to”, nenadoma spoznal, da ne čuti več enako kot prej ali da se je motil, ko se je zavezal tej osebi, četudi ne bi imel za povedati ničesar slabega o samem razmerju. Dejstvo je, kar potrjujejo tudi raziskave, da v veliki večini primerov gre za primanjkljaj kemije (hormonov ugodja)  v možganskih krogotokih, ki je osebo prej ohranjala “živo”, zato mora brž po novo dozo zadetosti in vznemirjenosti.

“Kje gori? Saj gre samo za menjavo partnerja.”

Če želimo razpravljati o menjavah partnerja, moramo upoštevati skupek mnogih vidikov, to so: želje; ideologija, ki jo goji posameznik (poli/monogamija, svobodnjaštvo), stopnja racionalizacije (“To je normalno, ker smo dandanes več v službah kot s partnerji in z družino.”) in konec koncev tudi raziskave, ki psihometrično merijo vzroke za razpad novodobnih razmerij. Ker je to blog o odnosih, je članek zreduciran na psihološki vidik menjavanja partnerja. Namreč, če nekdo presodi, da mu ni potrebno končevati razmerja ali se iskati v drugih aferah, se bo tudi ideologija malo umaknila. Ključno vprašanje, ki si ga lahko zastavi posameznik, je torej:

Kaj pomeni za mene biti v tem odnosu?

Če v partnerstvu najdemo nekoga, s komer lahko rastemo, ne bomo šli stran. Prav to je argument za nekoga, ki se z lahkoto zaljublja in s tem kompenzira občutek vznemirjenosti, ki ga ne more doseči na druge načine. Raziskave kažejo, da so to običajno zgodi, ko napoči stres in se posameznik začne počutiti otopelo, zdolgočaseno, “kot puščava”. 

Če nič ne predelaš, se bo ponovilo

Za nekoga, ki se konstantno znajde v takšnih situacijah, je zelo koristno, da si odgovori na vprašanji: “Kaj pomeni zame biti v tem odnosu? in Lahko s tem partnerjem rastem?” Če je odgovor na slednje vprašanje pritrdilen, pomeni, da pomanjkanje oz. znižanje stopnje vznemirjenosti ne pomeni dolgočasja, ampak fazo, v kateri se razmerje začne poglabljati, ki je povsem normalna. Da se razumemo, tukaj ne razglabljamo o tem, ali je nekdo, ki nima težav z “zaljubljanjem”, normalen. Gre za to, da po statistiki posamezniki, ki se hitro zaljubljajo in brez težav menjavajo partnerje, redko preidejo začetno fazo, ki vodi v snovanje stabilnega in dolgega odnosa – neredko so imeli že več razmerij, ki so se vsa končala, ko je pošla zaljubljenost.

Vizija terapevta je, da s posameznikom predela vzorce in občutja, ki so vezana na ponavljanje istih situacij. Namreč, izogibanje tovrstnim temam in tlačenje občutij ne bo pripomoglo k predelavi, ampak se lahko ponovi v prihodnjih odnosih.