Sem mati (37) 11 letnega sina in partnerica partnerju (50). Spoznala sva se pred petimi leti. Partner ni oče sinu. On ima iz prvega zakona hči (25) in vnukinjo(3), s katerima pa nima stika, ker ga hči izsiljuje samo za denar in draga darila za vnukinjo. Težava se nama vseskozi pojavlja pri komunikaciji. Vseskozi mi pravi, da se moram spremeniti, ker tudi vsi njegovi prijatelji opazijo, da sem pikra, zajedljiva, da ne znam dokončati pogovorov, da sem preveč zaščitniška do otroka. In da sem narcisoidna, ker se za v službo vedno uredim v krilo, ko pa grem z njim, se nikoli ne uredim dovolj. Če povem svoje mnenje, ni v redu, ker če se ne strinjam z njim in tega ne znam obrazložiti, mu namenoma kontriram. In sedaj sem mu rekla da ne morem več tako živeti. Želim da, nekaj narediva oz. greva vsak svojo pot. Jaz ga imam rada in si želim, da bi odnos gradila, saj se zavedam da v vsakem odnosu pride do prepirov in če od tega bežiš, nikoli nimaš ob sebi partnerja, s katerim rasteš. Sedaj pa ne vem, kako naj te stvari spremenim? Prosim za pomoč in nasvet, ker on mi je rekel, naj si poiščem strokovno pomoč, ker je z mano veliko svari narobe. Lep pozdrav, Mojca

MOJ NASVET

Pozdravljeni,

se opravičujem za zakasneli odgovor zaradi tehničnih težav na spletni strani. Opisujete situacijo, ki jo na vse pretege poskušate rešiti sami, kar pa je zelo krivično do vas. Namreč, v partnerskem konfliktu morata za reševanje le-tega biti motivirana oba. V praksi je sicer težko, da bi bila oba enako motivirana, vendar pa si je v tem primeru vredno postaviti par vprašanj. Koliko sem partnerju pomemben/a? Bi bil pripravljen z mano reševati stisko? Bi bil pripravljen iti na partnersko terapijo? Si želi najine stiske rešiti enako močno kot jaz? Ko si odgovorite na ta vprašanja, pridete do spoznanja, da v partnerski zvezi ne gre samo za ljubezen, temveč neko temeljno spoštovanje in naklonjenost do sočloveka, s katerim smo se odločili (in si ga zavestno izbrali!) sobivati skupaj. Pri njemu poskusite preveriti, koliko je pripravljen vlagati v spremembe in začeti brskati po sebi. Če se odločita za ponoven poskus, bosta lahko stisko rešila le, če bosta OBA pripravljena o tem odkrito govoriti, pokazati svojo ranljivost in vsakodnevno delati na zbliževanju. Pokazati ranljivost glede določenih tem ne pomeni šibkosti, je pa predpogoj za pristno povezovanje s partnerjem, saj je to najgloblja možna intima, ki jo lahko začutimo v partnerskem odnosu. Če se vam zdi, da tega v zvezi kljub vašim naporom ni mogoče doseči (opisujete tudi poniževanja, ljubosumje in iskanje napak le pri vas), premislite, ali partnerju še lahko dovolj zaupate. Pri vseh odločitvah imejte v uvidu , da z vama biva otrok, ki si zasluži odraščati v toplem družinskem vzdušju. Glede na vse, kar ste napisali, je moč videti, kako zelo ste angažirani in se trudite – tako zavoljo partnerskega, kot družinskega odnosa. Pohvalno je, da se težav zavedate in da ste pripravljeni delati na svoji rasti še naprej. Žal je to okence prekratko za daljši odgovor, napotim pa vas lahko na članka s podobno tematiko: Ostati ali oditi – 1. delOstati ali oditi – 2. del.

Upam, da je kaj od navedenega pomagalo. Lep pozdrav, Martina Medved, mag. ZDŠ