Pozdravljeni. Stara sem 25 moj mož pa 37. Imava dokaj dober odnos, dokler ne pride do spolnosti. Moj mož ima zelo visok libido zato imava odnos vsak dan. Tudi če sem včasih res utrujena ali mi ni do tega. Če mu rečem karkoli v smislu da ne bi imela odnos se sicer strinja ampak se pozneje obnaša kot, da bi bil užaljen čeprav pravi, da je vse ok. Posledično temu se tudi jaz počutim kriva, da sem sploh karkoli rekla. Pravi tudi, da ker ima on večji libido od mene se moram jaz prilagajat njemu. To prepiranje okoli tega mi res ne da več miru. Opazila sem tudi, da ne glede da je to moj mož sem še vedno nekako sramežljiva ali pa mogoče ne znam pristopit mu pokazat, povedat kdaj si jaz želim odnosa, kar mi je tudi sam izpostavil. Tudi okoli tega se prepirava, ker naj jaz ne bi nikoli dala pobude za odnos. Z moje strani se sicer ne strinjam je pa seveda res da je pobuda večkrat njegova kot moja. Želim si mogoče več nežnosti ne samo takrat kadar temu sledi seks. Ko pa mu to omenim pravi da samo iščem pozornost in da mi jo posveča dovolj. Zavedam se, da so napake tudi moje. Nisem popolna in vem da moram spremeniti določene stvari. Prosim za kak nasvet res sem že obupana zaradi toliko nesoglasja in prepirov.

MOJ NASVET

Pozdravljeni,
o enaki temi, a z drugega zornega kota, sem pisala že tukaj. Morda vam že ta odgovor pomaga razširiti sliko o tem, kakšno mesto ima spolnost v partnerskem odnosu. Iz vašega pisanja je moč čutiti veliko žalosti v zvezi s tem, da se počutite da niste dovolj dobra partnerica in pa strah pred tem, da bi izgubili partnerja. Kako zelo si želite spremeniti situacijo, prav vse bi naredili za to! Krivično je, da ste v teh občutjih sami, kar vas samo še bolj hromi. Spolnost seveda temelji na obojestranskem konsenzu, ki pa mora biti tudi enakovreden. Da je enakovreden, mora biti v odnosu prisotno spoštovanje. V smislu: Spoštujem, da ti danes ni do tega in to sprejemam. Spoštovanje, vezano na spolnost, pomeni, da nas nekdo sprejema prav takšne, kot smo in z vsem, kar prinašamo s seboj. To je pristno spoštovanje in ne pritlehno, ki s seboj nosi skrita sporočila, kot sta: pravzaprav sem zelo jezen nate zaradi tega/če mi ne ustrežeš, te ne bom imel/a enako rad/a. Pomembno je, da vemo, da imajo tovrstna sporočila korenine nekje drugje. Pravi spoštljiv odnos med partnerjema temelji na tem, da sta oba lahko pristna in iskrena drug z drugim in da se v polnosti sprejemata, tudi v kompromisih. To so trenutki, ko oba zmoreta vedeti, da bo drug razumel in sprejel, če en dan ni volje za spolnost, zato pa bo drugič. Ko oba vesta, da se lahko odločita svobodno in da zaradi tega ne bo posledic. Zna se pa zgoditi, da en partner samo navidez poda konsenz, nato pa uporablja razne strategije, kot so: umik, ”kuhanje mule”, jeza, krivdiranje … Takrat odnos več ni enakovreden, saj se en partner lahko postavi nad drugega in vnaša v odnos manipulativnost: ”če ne boš takšen/takšna, bom …”/ ”če ne boš to razumel/a, bom …” . Na drugi strani se takrat prebujajo občutki manjvrednosti, zavrnjenosti, osramočenosti in občutek, da bo ta partner zamenjan, če ne bo ustregel. Gre za pogojevanje – tudi pogojevanje glede kvantitete spolnosti obstaja. Namreč, kvaniteta spolnosti oz. merilo o tem, kaj je normalno, ne obstaja. Tukaj vsak par najde svojo zdravo mero, pod pogojem, da to ustreza obema. Prava spolnost pride iz vzgiba, iz želje okronati odnos, v katerem pa že obstaja čustvena povezanost in v katerem sta partnerja ŽE enakovredna in enakopravna in se spoštujeta. Morda je za vaju oz. za vas tukaj na mestu vprašanje, na kateri točki se nahajata v vajinem odnosu. Spolnost je zmeraj slika odnosa – njegova projekcija, njegova slika: prav tam se odraža, kakšni so čustveni temelji odnosa. Kjer je v odnosu čustvena povezanost, spoštovanje in čustvena dobra podlaga, bo spolnost tak odnos le še nadgradila, bo naraven vzgib, do katerega bo prišlo spontano. Kjer se sicer v odnosu prebuja veliko občutkov krivde, sramu, osramočenosti … se bo to lahko še bolj prebujalo tudi v spolnosti. Prav v zgoraj omenjenem članku pa smo opozorili na to, kako moški in ženska drugače doživljata spolnost. Ženske v nasprotju z moškimi za pripravljenost na spolnost potrebujemo več stimulacije v smislu čustvene umirjenosti, občutka varnosti in zaželenosti, občutek, da smo ”ene in edine” in nenadomestljive svojemu partnerju … Medtem ko se moški lahko na fizični ravni povežejo veliko lažje kot ženske, ne da bi si postavljali ta vprašanja. V enakovrednem in spoštljivem odnosu je moški partner pripravljen poslušati in slišati, kako lahko svoji partnerici pride nasproti pri tem, da se bo počutila prijetno in sproščeno. To lahko dosežeta tako, da preživita več časa skupaj, se več pogovarjata, si dovolita povedati drug drugemu svoje želje in potrebe, najdeta ”skupen jezik ljubezni”, ki ju bo še bolj povezal … vse to lahko deluje kot ”dobra čustvena predigra” za žensko, ki bo bolj sproščena in tudi sama znala večkrat izraziti pobudo za spolnost. Zdravo pobudo – ker bo ta pobuda prišla iz nje same in po spontanem vzgibu, ne ker bi ji bila vsiljena v smislu ”moram, spodobi se, prav je”. Če na drugi strani prihaja do nerazumevanja, besed in vlivanja občutkov poniževanja, zbadanja, vzbujanja krivde ali osramočenosti, je to lahko za žensko zelo boleče in ji odvzema občutek ženstvenosti, za seboj pa potegne cel vulkan neobvladljivih občutij, kar pa obravnavamo na svetovalno-terapevtski obravnavi. Vsekakor je to lahko alarm, da obe strani nista pripravljeni delati na odnosu v enaki meri ter da se od ene strani pričakuje, da se bo venomer podrejala/prilagajala. Kjer je obojestranska želja za delo na odnosu (četudi se par zaveda, da ne zmore sam, pa poišče pomoč strokovnjaka), je na voljo partnerska terapija.

Upam, da ste v odgovoru poiskali kaj zase. Lep pozdrav,
Martina Medved – zak. in druž. terapevtka – stažistka