Spoštovani,

zahvaljujem se za vaš nasvet. Žal pri nas ni nič drugače, saj dopovedujemo nečakinji, da to ni dobro za otroka. Ne verjame nam, si zatiska oči oz. nas prepričuje, da ga ljudje zgolj opravljajo. Če nisi slep, opaziš že po njegovem izgledu in obnašanju, da je velikokrat vinjen. Sedaj pa smo nemoči in ne vidimo rešitve, saj nečakinja vseeno ostaja z njim. Nam trdi, da seje odločila, da ostanejo skupaj, da bo otrok imel očeta, ne glede na to, kakšen je in da pije. Otrok trenutno še ne vidi v njem, da je vinjen (saj je je premajhen), temveč ga je velikokrat vesel. Njeno mamo zelo skrbi in ne ve, kam se naj obrne po pomoč.

Oprostite, da sem malo več napisala, upam da razumete, da nas skrbi za otroka. LP

MOJ NASVET

Spoštovani,
je povsem razumljivo, da vas skrbi, zato se ni potrebno opravičevati. Nečakinji poskusite položiti na srce, da razmišljanje ”bolje slab oče, kot pa da ga ni” ne drži v primeru, ko je otrok na ta račun primoran odraščati ob zasvojenosti, psihičnem ali fizičnem nasilju. Od tega je odvisna ne le njegova varnost in razvoj, temveč tudi zgled, s katerim ga opremljamo za življenje. Otrok namreč lahko posvoji razmišljanje, da je očetovo obnašanje povsem normalno in sčasoma začne verjeti, da ga mora tudi sam tolerirati, če ga tolerira mama. Lahko verjame tudi, da je mamino trpljenje, žrtvovanje in konstantno prilagajanje partnerju, odvisnemu od alkohola, nekaj običajnega. Tukaj je ključno vprašanje, kakšna sporočila želimo prenesti na svojega otroka o tem, kakšen je svet in kako živeti. Otroka najbolj opremljamo za vstop v kasnejše odnose s tem, kar vidi doma. Lahko se zgodi, da bo kasneje tudi sam iskal enakega partnerja; lahko bo močna krivda in nemoč, ker ni mogel pomagati mami in spremeniti družinske situacije; lahko, da bo iskal konfliktno in dramatično partnersko vzdušje, ker bo navajen, da mu je to domače. O zgledu, ki ga posredujemo na otroke, sem pisala tukaj. To je včasih uvid, ki strezni starše in jim da neko novo perspektivo. V alkoholičnih družinah se velikokrat zgodi tudi, da eden od partnerjev kronično trpi, veliko požre in se prilagaja, prav zato da bi družino zaščitil pred razpadom, a se zgodi prav nasprotno: ko otrok odraste, lahko izgubi spoštovanje do tega starša (večinoma mame) in večinoma čuti močno jezo, ker ni zbral(a) dovolj poguma, da bi zapustila alkoholika in sebi ter otroku zagotovila normalno življenje. Na to kaže veliko raziskav in klinična praksa. Želim pa  poudariti tudi drugo stran; namreč, če je temu očetu do otroka, se bo zanj trudil tudi, če ga partnerka zapusti. Torej ne glede na to, če pride do prekinitve partnerskega odnosa, starševski ostaja še naprej. Če je bivšima partnerjema res na prvem mestu dobrobit otroka, bosta dobro sodelovala in (oba) naredila vse, da bo otrok na svoji koži občutil čim manj posledic. To pomeni, da bi tudi oče v primeru ločenega življenja redno vzdrževal stike z otrokom in se trudil zanj in njegovo naklonjenost. Z ločenim življenjem torej ne preneha starševstvo in to položite nečakinji na srce, v kolikor jo skrbi, da bi otroku odvzela očeta.
Srečno.