Pozdravljeni

Aprila bom stara 18 let in se želim osamosvojiti od staršev, s katerimi nimamo dobrih odnosov. Zanima me kaj naj storim ali naj grem od doma in jim pustim sporočilo ali naj jim poskušam to nekako dopovedati in kako naj to izpeljem. Starša namreč mislita, da bom doma do 26. leta, s čimer se ne strinjam, prav tako pa sta taki osebi, ki bi lahko povzročili precejšnje težave. Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.

Pozdravljeni.
Vaše sporočilo se me je zelo dotaknilo v smislu: nekdo, ki razmišlja o tem, da bi tako na hitro zapustil družino oz. dom, mora tam doživljati res globoke stiske. Rada bi vam povedala, da na vaše vprašanje ni odgovora v smislu: ”da, naredite to/ne, ne odhajajte”. Prvič, iz konteksta je razvidno premalo informacij, kot drugo ni vaša okolica tista , ki naj odloči, kaj bo za vas najboljše oz. katero pot ubrati. Morda si lahko pri sebi poskušate odgovoriti na vprašanja: Kaj je tisto, kar me najbolj odvrača? Kako hudo je – se da še nekaj časa zdržati in kako dolgo? Kakšen načrt imam, če odidem od doma? Kaj bo to pomenilo zame in za moj status (dijaka/študenta/kako se bom preživljala/kje bom živela)? To so ena osnovna eksistencialna vprašanja, na katera vi sami morate priti do odgovorov, če si želite izoblikovati dober in trajen načrt. V vsakem primeru nobena nagla odločitev ni dobra, to pa zato, ker nas včasih občutja jeze lahko tako preslepijo in zameglijo razum, da v nekem trenutku vidimo določeno odločitev kot edino opcijo, kasneje pa nam je žal. Poskusite spremljati vaša telesna občutja dlje časa, recimo tri mesece, naj vam služijo kot kažipot. Se vam ob tem, ko se vračate domov, zbujajo odpor, groza, gnus, jeza, je nevzdržno? Ali še ni tako hudo in se zbujajo zgolj ena občutja jeze, ki se prebujajo ob določenih temah oz. določenih situacijah – jima nekaj zamerite, pa o tem doslej niste mogli z njima spregovoriti? Ali obstaja tam vsaj trohica upanja? Je v vaši družini kakšna dobra oseba, na katero pa ste bolj navezani, ki vam lahko da nek dober nasvet in lahko z njo podelite svojo trenutno stisko? Obstaja vsaj minimalna možnost, da bi vam starša lahko prišla naproti s finančno in z drugo pomočjo? Morda se vam zdi to veliko vprašanj, a dobro je, da se umirite in poskusite biti iskreni sami s seboj, ”kako daleč” ste z vsem skupaj. Če se počutite, da je vaše čustveno stanje že nevzdržno in da morate oditi, pa vam toplo polagam na srce, da si skupaj s starši izoblikujete nek dogovor (če se le da) in da ne odhajate anonimno. To za seboj potegne vključevanje drugih služb (Center za socialno delo, šola), lahko bi prišlo tudi do prijave o izginotju (policija). To bi bila tudi sicer zelo kratkoročna rešitev, kajti ”pobeg” od doma v svoji srčiki ne reši problema, ki ga imate s starši. Bi se dalo biti iskreni z njima, kaj vas pesti, zakaj odhajate, kje niste bili slišani kot otrok? Takšni trenutki znajo odrasle, sploh starše včasih spraviti na kolena – morda zna biti to prva priložnost, ko bosta začela razmišljati, da vas doslej sploh nista slišala. Najbrž si želite od njiju podporo, če se boste odločili za ta korak. V tem primeru je najbolj primerno, da ste iskreni do njiju, saj ste s tem iskreni tudi do sebe. Če na tisti strani ne bo odobravanja ali menite, da doma nimate pravega sogovornika o tem, kako in kdaj bi se radi osamosvojili, se lahko obrnete na svetovalno delavko v šoli ali na Zaupni telefon Samarijan oz. Živ-živ SOS telefon za mlade. Vsekakor je to pretežko breme, ki ste si ga zadali, da ga rešite sami, saj je situacija kompleksna in večplastna. Zaradi nepoznavanja konteksta trenutno ne morem svetovati kaj več. Na koncu bi dodala še, da nobena odločitev v življenju ni pravilna ali napačna – glavno je, do katere stopnje se mi z njo ”uskladimo”, jo vzamemo ”za svojo” in smo z njo mirni. V tej smeri je potrebno delovati, kajti samo, ko je čustveno, miselno in duhovno telo umirjeno in usklajeno, zmoremo sprejemati odločitve, ki nam bodo služile in ne bodo zgolj kratkoročna rešitev, temveč en dober temelj za korak naprej.
Upam, da je kaj od naštetega pomagalo, v vsakem primeru pa je na voljo za kakšen nasvet več moj kontakt.
Lep pozdrav, Martina Medved – zak. in druž. terapevtka – stažistka