Slovenija je ena redkih držav, ki nima zakona, ki bi urejal psihoterapevtsko dejavnost, zaradi česar je skrb na področju duševnega zdravja za državljane pod velikim vprašajem. Kaj to pomeni v praksi?

Zmeda – kam se obrniti po pomoč?

Ljudje ne vedo, h komu in kam se obrniti po pomoč, saj ni zakona, ki bi navajal, kdo lahko opravlja psihoterapevtski poklic. Prav tako ne obstaja uraden register, ki bi navajal, katere modalitete se štejejo za priznane, oz. kaj sodi k podpornim, ne-terapevtskim tehnikam. Na ta način bi v veliki meri preprečili t. i. “šarlatanstvo” – opravljanje poklica s strani ljudi, ki za svoje delo niso usposobljeni. Kdor želi obiskati terapevta, prav tako nima vpogleda v javno dostopen register (kot je na voljo pri zdravstvenih storitvah), ki bi navajal, kdo je terapevt v šolanju, kdo je stažist oz. kdo je že terapevt z nazivom in na katerem področju deluje. Trenutno ta interni register ureja vsako združenje oz. vsaka terapevtska šola posebej, vprašljivo pa je, kdaj se bo stroka med seboj zedinila in oblikovala en, pregleden register, v katerem bi klient našel vse pomembne informacije na enem mestu.

Potreba po večjem številu psihoterapevtov

Medtem, ko je eden od največjih sporov v Sloveniji, ki že vrsto let preprečujejo ureditev psihoterapije, predhodna izobrazba psihoterapevtov in vprašanje, kateri psihoterapevtski pristopi štejejo za kredibilne, Slovenija za najmanj eno desetletje zaostaja za drugimi evropskimi državami, kar se tiče oskrbe duševnega zdravja. Po izračunu Evropske zveze za psihoterapijobi potrebovali 1 terapevta na 1000 prebivalcev, kar bi v primeru Slovenije pomenilo vsaj 2000 terapevtov. Po podatkih iz l. 2010 smo jih tega leta imeli le 200-300, pa še ta številka je vprašljiva, saj od teh le redki delo opravljajo za polni delovni čas, poleg tega pa obstaja vrsta terapevtov, ki ne zadostujejo standardom in jih zato ne moremo šteti v to skupino.

(Ne)vključevanje psihoterapevtov v javno zdravstvo oz. za delo “preko koncesije”

Trenutno se klienti lahko vključijo v terapevtsko obravnavo večinoma samoplačniško, ali pa preko zdravstvene napotnice za obisk psihoterapevta, ki je hkrati psiholog ali psihiater. Težava je naslednja: kljub temu, da imata poklic psihiatra in kliničnega psihologa ekskluziven dostop do psihoterapije, ki ga opravljata kot del svoje dnevne rutine (ali v popoldanskem času preko koncesije v svoji privatni praksi), to ne zadošča potrebam v zadostnem obsegu. Čakalna doba je do enega leta ali več (v kolikor se klient ne obrne po pomoč k zasebniku), kar je absolutno predolgo za nekoga, ki se sooča z različnimi duševnimi stiskami; to pa pogosto vpliva tudi na poklicno in družinsko življenje, kakor tudi na medosebne odnose. Če bi dostop do koncesije bil dovoljen tudi zasebnim terapevtom, bi se čakalne vrste občutno zmanjšale, za stiske ljudi pa bi bilo pravočasno poskrbljeno. S tem bi preprečili dolgoročne in zakasnele posledice, ki se lahko pojavijo čez čas ter lahko povzročijo še večjo ekonomsko bremenitev socialne in zdravstvene blagajne.

 

Kaj še pomeni izolacija zasebnih terapevtov od tistih  v javnemu zdravstvu?

Kako je možno, da je poklic psihoterapevta rezerviran le za psihologe in psihiatre in je nedostopen tistim, ki so se pravno formalno izobrazili za opravljanje psihoterapije? S tem, ko je država psihoterapijo izolirala in jo (pod napotnico) omogoča zgolj v dispanzerjih za mentalno zdravje, svetovalnih centrih javnega zdravstva ter v psihiatričnih bolnišnicah, pa poleg ostalega zapira vrata tudi tistim klientom, ki se soočajo s stiskami prehodnega značaja. Zakaj bi moral klient, ki ne potrebuje zdravljenja z zdravili in se srečuje s stiskami ob specifičnih življenjskih dogodkih (npr. ločitev, smrt družinskega člana, težave na delovnem mestu, mobing, stiska v partnerskem odnosu ipd.), čakati v večmesečni čakalni vrsti za obravnavo pri psihiatru ali kliničnemu psihologu? To je popolnoma nesmiselno in v tujini za takšne primere poznajo veliko bližnjic, saj je potrebno takojšnje ukrepanje.

Primer: Ločitev staršev, ki povzroči čustveno stisko pri mami, zaradi katere ne zmore opravljati svoje materinske vloge, ima vpliv tudi na otroka, ki ga zaseda že lastna čustvena stiska razveze staršev, dodatno pa še ”izguba mame”. V takšnih primerih lahko čakanje v vrsti le še zaostri problematiko vseh družinskih članov, še posebej pa otroka.

Previsoke cene 

Prav zgoraj navedena situacija povzroča visoke cene storitev, ki si jih ljudje v stiski velikokrat ne morejo privoščiti. Namreč, psihoterapevtske storitve so financirane le v primeru obiska psihologa ali psihiatra, ne pa tudi zasebnega terapevta. To pomeni, da je klient velikokrat v razcepu, ali se naj postavi v čakalno vrsto in upa, da bo za njegove stiske primerno in pravočasno poskrbljeno ali pa se odloči za pravočasen obisk pri terapevtu zasebniku in vzame v zakup, da bo plačilo (načeloma) v celoti poravnal sam. K sreči se stopnja ozaveščenosti ljudi dviguje in so kot za vse ostale storitve vse bolj pripravljeni plačevati tudi za te; težava se pa pojavi pri tistih, ki bi pomoč resnično potrebovali, pa do nje ne morejo dostopati.

Primeri dobre prakse v tujini

V svoji raziskavi sem ob bok slovenski ureditvi postavila ureditev v Avstriji, na Finskem in Nizozemskem. Te države so glede svoje ureditve precej fleksibilne, hkrati pa žanjejo velike uspehe pri vzpostavljanju preventive na področju duševnega zdravja, kakor tudi pri kurativi. Fleksibilne so predvsem v tem, da omogočajo dostop več psihoterapevtskim pristopom in ne samo eni/dveh/treh (kot si to želi del stroke v Sloveniji), kar je dobrodošlo, saj omogoča dostop do dela vsem terapevtom, ki izpolnjujejo kriterije, hkrati pa imajo klienti več izbire, ko se odločajo, kateri tip oz. terapevtski pristop jim najbolj ugaja. Prav tako omogočajo dostop do dela vsem terapevtom s humanistično ali zdravstveno predizobrazbo, torej ne samo psihologom in psihiatrom. S tem odpirajo vrata vsem, ki želijo delati in so zato pravno-formalno izšolani.

In kar je najpomembneje:

sofinancirajo psihoterapevtske storitve tako pri terapevtu zasebniku kot pri terapevtu v javnem zdravstvu, s čimer je v največji meri poskrbljeno za duševno dobrobit klientov, terapevti pa ob tem niso diskriminirani. Obisk terapevta v javnem zdravstvu je krit do 100%, s tem, da so čakalne vrste absolutno krajše. Za tiste, ki si želijo prednostne obravnave, pa lahko pristopijo k terapevtu zasebniku, kjer bo obisk prav tako delno krit (v Avstriji min. 30 %, na Finskem min. 40 % in na Nizozemskem do 100 %).

Vidimo torej, da ima Slovenija še vrsto neizkoriščenih potencialov, obenem pa je močno vprašljivo, ali trenutna ureditev ne krši človekovih pravic in dostojanstva.

Zagotavljanje psihohigiene, socialnega varstva prebivalstvu in duševnega zdravja bi namreč moralo biti a priori pravica vsakega zavarovanca, ki plačuje zdravstveno zavarovanje, mar ne?