Otrok, ki se iz kakršnihkoli razlogov znajde v nebiološki družini (pri rejnikih ali posvojiteljih), se lahko zaradi ločitve od biološkega starša sooča z obilico stresa, bolečine in občutkom nevrednosti. Članek je namenjen predvsem rejnikom in posvojiteljem, ki se velikokrat počutijo brez opore, ko v družino sprejmejo novega družinskega člana in vsem tistim, ki bi radi razumeli dinamiko odnosa otrok – nebiološki starš.

Razumeti izkušnjo travme

Ko nebiološki starš dobi v oskrbo otroka z zgodovino travmatične izkušnje, lahko pričakuje, da se bodo pri otroku (bodisi kratkoročno, bodisi na dolgi rok) večkrat odpirale rane odnosnega izvora. Zato je zelo pomembno, da novi starš vedenjskih ali čustvenih ”izbruhov” ne jemlje osebno. Ti namreč ne nakazujejo na to, da on kot starš počne kaj narobe, še manj pa to pomeni, da mu otrok na ta način namenoma želi greniti življenje. V takšnih primerih namreč tako starš kot otrok doživljata ogromno strahu in nemoči pred vzpostavitvijo stika in ponovnim zaupanjem. Še posebej to velja za otroke, ki so doživeli odnosno travmo – torej travmo, ki se je zgodila v odnosu s pomembnim bližnjem (zloraba, nasilje, zanemarjanje ipd.). Takšni otroci velikokrat mislijo, da je z njimi kaj narobe, da so nevredni in si dobrega ne zaslužijo, zaradi česar še bolj odbijajo varno navezovanje z bližnjimi ali pa to bližnjo osebo nenehoma testirajo. Vse ”izbruhe” moramo zato razumeti v kontekstu otrokove notranje stiske, saj z njimi preverja, koliko njegov novi starš oz. skrbnik lahko zdrži z njimi ter ali ga bo tudi on zavrgel.

Vsak otrok nezavedno hrepeni po biološkem staršu

Izguba stika s staršem (sploh v prvih treh letih življenja)  lahko otrokovo psiho pomembno prikrajša za doživljanje prijetnih čustvenih stanj, ki jih dojenček ali malček doživlja ob ljubečem staršu. Namreč prav preko  občutka udobja, varnosti in čustvene pripadnosti se med otrokom in staršem vzpostavlja nenadomestljiva vez. Ta vez je tako nenadomestljiva in unikatna, da je včasih potrebno veliko časa, da otrok izgubo preboli. Tudi, če nikoli ni imel stika z biološkim staršem, bo lahko doživljal, da se v življenju ne more v polnosti osmisliti oz. da del njega manjka. Nezavedno si tako zelo prizadeva vedetikdo je in od kod prihajaBiološki starši so namreč ikone, ki jih otrok zmeraj nezavedno išče – bodisi, da bi izkustva z njimi ponovno ponovil, bodisi, da bi jih razrešil.

Kaj otrok potrebuje?

Zelo preprosto povedano: otrok ne potrebuje popolnega starša, ampak dovolj dobrega starša! Potrebno mu je  zagotoviti okolje, ki čim bolj spominja na družinsko. Tudi, če to ne pomeni nujno zagotovitev očeta in mame, pa nujno pomeni navzočega in stalno odzivnega skrbnika.

Kaj to pomeni?

Starš naj otroku zagotovi novo izkušnjo, ki bo drugačna od tiste, ki jo je doživel prej, hkrati pa mu naj vedno znova daje sočutne, sprejemajoče, varne in ljubeče odzive. Ker se sprememba ne more zgoditi čez noč, bo otrok potreboval veliko ponovitev takšnega odzivanja, da bo lahko vzpostavil varen in zaupljiv stik. Z vidika razvoja otrokovih možganov je najbolj pomembno, da je starš prisoten in odziven v prvih treh letih otrokovega življenja, kasneje pa tudi v obdobju adolescence. To sta dva pomembna mejnika v otrokovem razvoju, lahko bi pa dejali, da pri vzpostavljanju varne navezanosti z ne-biološkim otrokom velja pravilo ”krat 2” (ponavljati vse to dvakrat bolj).

Je okrevanje možno?

Seveda! Ob ponavljanju pozitivne družinske izkušnje lahko otrok močno psihično napreduje – to pomeni, da bo na podlagi nove varne izkušnje kazal več zaupljivosti v nadaljnjih odnosih in tudi v partnerskem odnosu, saj bo od zdaj naprej imel model, da je to možno in uresničljivo. Če je desna možganska polobla ob ločenosti od biološkega starša zaostajala v razvoju, si bo zdaj hitreje opomogla, otrok pa bo dajal bolj funkcionalne čustvene odzive. To pa na splošno pomeni tudi prognozo zaboljše duševne zdravje v prihodnosti.

> Če je vaš otrok že starejši in opažate, da kaže potrebo po izražanju spominov iz prejšnjega družinskega ali institucionalnega okolja, lahko o tem, kako ga povprašati po spominih, preberete tukaj.

> Če menite, da se vaš otrok odziva preveč intenzivno glede in nesorazmerno glede na situacijo, si o tem preberite tukaj.

 

*Prispevek je povzetek daljšega znanstvenega članka, ki čaka na objavo v zborniku člankov Združenja zakonskih in družinskih terapevtov. Takoj, ko bo objavljen, bo dostopen na tej strani.