Pozdravljena gdč. Martina,
nate se obračam po pogovoru s prijateljico, ki že dalj časa spremlja tvoj blog. Svoje težave nisem zaupala niti njej, čeprav sva si zelo blizu. Preveč me je sram. A upam, da me boš ti razumela. Stara sem 34 let, pred tremi leti sem končala daljšo zvezo, po tem nisem spoznala nikogar, ki bi ga lahko spustila bližje k sebi.
Pred nekaj meseci sem poslovno potovala na kongres, kjer sem spoznala starejšega gospoda, zelo privlačnega za svoja leta, pa čeprav mi starejši po navadi niso všeč. Po začetnem pogovoru je sledila še daljša debata ob pijači in nato sva, še sama ne vem kako, končala v njegovi hotelski sobi. Nisem bila pijana, niti približno, a s svojo karizmo me je popolnoma prevzel. Prišlo je tudi do spolnega odnosa, ki je, naj poudarim, bil super, a kar se je zgodilo za tem, me je popolnoma šokiralo. Ponudil mi je denar. Najprej sem ga zavrnila in mu zagotovila, da vkolikor bi to pomenilo negotovost zaradi njegovega osebnega in poslovnega položaja, naj nikar ne skrbi. A ni šlo za to. Njegov fetiš je plačevanje za seks. Zato sem sprejela denar in z neprijetnim občutkom odšla iz sobe. Po tem ga nisem videla nikoli več. Ko sem se pravzaprav zavzela, kaj se je zgodilo, je minilo nekaj časa. Zanimivo, a ideja da dobim, čeprav me finančna situacija nikakor ne sili v to, denar za seks, mi je postala neverjetno privlačna. To sem z dvema drugima moškima ponovila še dvakrat. Bojim se, da bom še bolj zabredla v to obsesijo, na katero prej nikoli niti pomislila nisem….
Kaj naj naredim?

MOJ NASVET

Draga bralka, lepo pozdravljena.
Koliko poguma je bilo potrebnega, da ste zbrali svoje misli, jih sami pri sebi iskreno priznali (kar je včasih najtežje!) in uspeli podeliti še s kom drugim. Verjamem, da vas nastala situacija zelo bega, saj se je nabralo veliko močnih čutenj, vse od zbeganosti, do jeze, sramu in celo razočaranja. Zdi se, da vas skrbi, da ste razočarali samo sebe? Brez obsojanja in predsodkov je na začetku potrebno razčistiti, kaj sploh je zdrava spolna praksa. Zdrava spolna praksa so vsa dejanja, do katerih pride s soglasjem obeh sodelujočih in ki so zmerne narave (glede trajanja in kontinuiranosti). V vašem primeru sicer ne gre neposredno za spolno prakso, ampak za dejanje po tem, ki vas je, kot pravite, šokiralo, počutili ste se neprijetno. Sami pri sebi lahko pomislite, kaj je sledilo v trenutku šoka, kako ste se počutili? Razvrednoteno, ponižano, vas je bilo sram? V strokovnem svetu prenosu občutij pravimo projekcija, t .j. – ko nekdo prenese občutja na drugega, ta pa jih avtomatsko (nehote) vzame za svoja. Tako ste tudi vi prevzeli sram gospoda in sram vas je bilo namesto njega. To lahko ponazorimo tudi z naslednjim primerom. Najbrž vas je že kdaj v javnosti bilo sram za početje koga drugega, medtem ko se tej osebi njeno vedenje ni zdelo prav nič sporno. Takrat ”pokasiramo” čustva te osebe, ki bi se naj v tistem trenutku tako počutila zaradi svojega dejanja. V vaših besedah je čutiti jezo in srd, obsojanje do svojega počutja … kje se je izgubilo sočutje do vas same? Včasih si pozabimo dati vrednost in priznanje, da smo super, takšne kot smo in da smo popolnoma normalne ženske, ki iščejo zgolj potrebo po stiku, varnosti in pripadnosti, zaradi česar nam ni treba početi dejanj, s katerimi bomo zanimive drugim. Možno je tudi, da ste v stanju šoka svoja občutja potlačili in se zanje niste zmenili oz. si kasneje sploh niste ovrednotili, kako ste se takrat počutili. Odnosi so živa stvar, ob različnih ljudeh se nam marsikaj prebuja, zato zmeraj priporočam, da pri sebi raziščete čutenja (na način, kot sem vas vprašala zgoraj). Pri sebi raziščite tudi, ali vam spolnost predstavlja najbolj način povezanosti z drugo osebo, ali postaja bolj medij za izražanje občutkov negotovosti, nevrednosti, osamljenosti, žalosti in strahu. O tem, kako lahko spolnost postane kompenzacijsko sredstvo za odstranjevanje negativnih čutenj, pišeta tudi Peter Topić in Patrick Carnes (če bi želeli kaj prebrati na to temo, vam lahko posredujem še naslove knjig). Zadeva je res zelo kompleksna in večplastna in poskusila sem jo čim bolj strniti v nek celosten odgovor oz. vsaj v napotek za prvi naslednji korak. Načeloma velja, da tam, kjer se vedno znova porajajo vprašanja, je zmeraj še nekaj v ozadju, kar se po navadi raziskuje na terapiji. Želim vam veliko sreče na poti odkrivanja čutenj in svojih globin!
Srečno, Martina Medved, mag. ZDŠ