Izjava, ki je šokirala mnoge. Marsikomu ni šlo v račun, zakaj prav družinski terapevti zagovarjajo to hipotezo.

Priprava na družino 

Temelj zdravega družinskega odnosa je trden partnerski odnos. To se kaže v stabilnosti, zaupanju, povezanosti, pa tudi v tem, da partnerja drug drugemu dovoljujeta avtonomnost oz. individualnost. Pomembno je torej, da znata partnerja že v osnovi čas kvalitetno preživljati skupaj, hkrati pa tudi, da oba znata biti sama s seboj oz. s svojimi prijatelji, aktivnostmi in hobiji. S to predispozicijo je veliko lažje vstopiti v starševstvo, saj bosta partnerja takrat, ko bodo nastopili izzivi starševstva, že izurjena v tem, kako sodelovati, se prilagoditi in biti karseda fleksibilna.

Popotnica za otrokov čustveni svet

Če partnerski odnos ni urejen, se čustveno hladno vzdušje, neprimerni zgledi in morebitna pasivna agresija med partnerjema kot epidemija prenašajo tudi na otroke. O tem, kako pomembna so otrokova najzgodnejša leta, smo pisali že tukaj. To obdobje ni pomembno samo z razvojnega vidika, temveč tudi s čustvenega. Neverjetno je, kako se otrok že tako zgodaj navzame čustvenih stanj med staršema, ki se mu v telo  vpišejo  dobesedno v obliki implicitnega spomina. To  pomeni, da je tak spomin nezaveden, zato si ga racionalni del možganov ne bo zapomnil. Zato so primarne otrokove čustvene izkušnje zelo pomembne, saj bo na njih gradil svoj čustveni svet v prihodnosti. Takšen čustveni svet, kot ga bo doma “vpil” v prvih 3/4-ih letih življenja, bo zanj prevladujoč in bo hkrati kažipot za njegove nadaljnje odnose. 

Partnerja zmotno mislita, da ljubeč odnos med njima ni tako pomemben kot ljubeč odnos do otroka

Verjetno ste že opazili , da otrok 24h na dan opazuje vaše vedenje in vas pri tem  posnema. Ker je “učenje z zgledom” najvplivnejše orodje pri vzgoji, se otrok preko opazovanja že v otroštvu uči, kakšen bi naj bil idealen partnerski odnos in komunikacija med partnerjema. Če se starša med seboj ne spoštujeta, ju najbrž tudi otroci ne bodo. Na kak način komunicirata starša pri mizi? Ali en zre v telefon, medtem ko mu drugi razlaga svoj potek dneva? Otrok bo morda posnel, da je to nekaj običajnega in naravnega. Ali po večerji starša skupaj pospravita mizo in pomijeta posodo? Si med seboj delita različna gospodinjska opravila? Oče, ki pomaga mami pri gospodinjskih opravilih, kuhanju in hodi na roditeljske sestanke, bo pripomogel pri tem, da bo njegov otrok imel veliko manj stereotipizirana prepričanja o delitvi vlog, ko si bo sam ustvarjal družino. Od svojega partnerja bo pričakoval tolikšen del pozornosti in pomoči, kot mu je pričeval že doma.

Kako to udejanjiti v praksi?

Pomembno je, da se podpirata in sta v vzgoji složna. Tudi, če se kdaj ne strinjata, naj konfliktnih situacij ne rešujeta pred očmi otroka. Otrok takoj začuti, kateri starš ima večjo veljavo in kdo od staršev je pogosteje degradiran. Tako bo hitro uvidel, kateri od staršev je ”bolj prijazen” in h komu se obrniti, ko bo želel doseči svoje. To je seveda nesmiselno, saj si v družini ne želite koalicij med staršema, temveč enotnost. Pomembno je, da otrok starša doživi kot čim bolj povezana, ljubeča in da znata večkrat pristno pohvaliti drug drugega. 

To je največja nagrada za otroka

Če pogledamo z njegove perspektive, mu največjo varnost predstavlja, če se “imata mami in ati rada”. Če si tega ne izkazujeta ali pa se stalno prepirata, se v otroku lahko prebuja strah, ogroženost ali misel, da je on kakorkoli kriv oz. odgovoren za to. Pomembno je torej, da starša prevzameta vse odgovornosti, katerim sta v nasprotju z otrokom sama razvojno dorasla in mu pripravita čustveno varno gnezdo.

Tega namiga se resnično nikoli ne naveličam in ga zmeraj rada poudarim, saj povzema bistvo napisanega: Oče naj, ko pride domov, najprej poljubi mamo in šele nato otroka.