Sem mati dveh najstnikov. Odnosi v družini so bili vedno v redu, v zadnjem času pa opažam, da se z otroci čedalje bolj oddaljujemo eden od drugega. V kakšni meri je to normalno (13 in 16 let)? Vem, da odnos ne bo ostal vedno enak, a to, da ne spregovorimo tudi po nekaj dni zapored, ni čisto običajno.

Hvala in LP.

MOJ NASVET

Pozdravljeni,
iz Vašega pisma je težko razbrati kontekst, v katerem so se zgodile spremembe (ali je prišlo do kakšnega nenadnega dogodka, spremembe v družinskih/vrstniških odnosih, do učnih težav ipd.), zato bi bilo odlično, če bi lahko bolje opisali ozadje (lahko mi napišete tudi zasebno sporočilo v izogib dodatnemu izpostavljanju). Vsekakor cenim, da ste se oglasili, saj s tem dokazujete, da ste skrbna mama in da se zanimate za dogajanje vaših najstnikov. Ali lahko določite približno časovno točko, kdaj se je začelo izogibanje? Ali lahko ocenite, na kak način se otroka izogibata – ob določenih temah, ki bi lahko predstavljale v obdobju najstništva skrbi oz. tegobe ali nasploh pri vseh družinskih stikih (skupni obroki, zapiranje v sobo, pretirano posvečanje tehnologiji)? V obdobju najstništva je običajna močnejša vez z vrstniki kot s starši, vseeno pa bi bilo dobro, da stvari ne gredo tako daleč, da popolnoma izgubite stik z njima. Svetujem vam, da se začnete zanimati za njune interese, se jima dovolite podučiti o temah, ki ju zanimajo (o modi, glasbi, trendih ipd.), uvedete kakšne skupne družinske aktivnosti, kjer boste dobili priložnosti, da na spontan način načnete novo temo in pa skupne obroke oz. skupen čas, pri čemer vztrajajte pri odstranitvi tehnologije (telefonov, tablic, TV-ja) in pristni komunikaciji. Vsakršen pogovor, ki ga načnete z najstnikom, naj bo pristen, saj zelo hitro ugotovijo, kadar smo nepristni in se lažno zanimamo za njih, da bi od njih dobili kakšno pomembno informacijo. Za razumevanje najstnikovega razmišljanja priporočam knjigo Daniela Siegla – Vihar v glavi, kjer avtor na zelo poljuden način razloži njihovo vedenje in razmišljanje . V vsakem primeru ne bo odveč, če ste pozorni, ali gre v ozadju za kakšno skrivnost (substance, zlorabe – takšne in drugačne, težave v šoli, prve ljubezni, konflikti in podobno). Zelo pomembno je, da imate močno voljo in da vztrajate, saj bo najstnik morda pred vami marsikdaj zaloputnil z vrati, kar pa ne pomeni, da ne želi, da mu pomagate. Veliko staršev vzame to osebno in menijo, da so najstniki ‘ponoreli’, jezni in nevzgojeni, a kot starš poskušajte biti čim bolj prisotni in mu dajte vedeti, da boste tam, če se bo želel pogovoriti. Srečno!