Pozdravljena.
Znašla sem se v novi vlogi, vlogi mamice. Čudovita vloga, splošno gledano, nekaj posebnega in edinstvenega…. Ampak! Pridejo dnevi oziroma trenutki, ko se zavrtim v začaranem krogu. Namreč, tako kot mi odrasli nimamo vseh dnevov dobrih, tako jih nima tudi otrok, ki pa zaenkrat pokaže z jokom, ker drugače ne zna. Ampak včasih, ko si misliš, da si vse naredil, da otroku nič ne manjka, še vedno poslušaš dretje, jok, stok, neutolažljivost. In zdaj pridem do tega kroga, zaradi katerega tudi pišem. Znajdem se v vrtiljaku čustev, začnem se spraševati zakaj ne znam pomagati otroku, ali sem slaba mama ter kako bi bilo, če ga ne bi bilo, kar posledično pripelje do obžalovanja, ker tako razmišljam in tako se vrtim v krogu. Kako izstopiti iz tega? Kako si pomagati, ko pridejo takšni dnevi?
Hvala za odgovor, želim še veliko sreče na tem področju.

MOJ NASVET

Pozdravljena.

Najprej bi se vam rada opravičila, da je zaradi tehničnih težav na strani trajalo nekoliko dlje, da sem vam odgovorila na pismo. Iz vsega napisanega razbiram, da je to obdobje za vas precej stresno, kar je povsem običajno, vendar to velikokrat pozabimo. Čeprav vsaka mama ve, da se ji bo ob prioritetnih potrebah otroka spremenil cikel spanca, prehranjevanja in nasploh njen vsakdan, si mame velikokrat pozabijo dati potrditev, da pravzaprav dobro shajajo v novi vlogi. Ko kakšno mamo vprašam, ali goji dovolj sočutja do sebe, me najprej debelo pogleda. Logično in samoumevno se nam zdi, da bi morala mama v vsakem trenutku znati odgovoriti na otrokove potrebe, ne zavedamo pa se, da so tudi mamice v tem obdobju v stresu in si zato zaslužijo veliko empatije. Od tod najbrž tudi strah, da ne bi znali slišati svojega otroka. Poskusite se za začetek držati pravila biti ”dovolj dobra mama” in ne biti ”popolna mama”, saj to lahko za seboj potegne veliko samokritike. Primarna naloga starša je otroku vedno znova dajati občutek varnosti in edinstvenosti, še posebej v prvih 3-4 letih otrokovega življenja, saj v tem času oblikuje navezanost na pomembnega bližnjega, ki ga bo zaznamovala do te mere, da bo na podlagi stila navezanosti enake odnose iskal tudi v odraslosti. Dovolj dobra mama uravnava otrokove stiske vsakokrat, ko jih sam ne more in ko to izraža z jokom, frustracijo in različnimi čustvi. Potrebno je vzeti v zakup, da bodo prva leta otrokovega življenja namenjena zgolj temu – nenehni prisotnosti in uravnavanju njegovih čustvenih stisk, kar pa je najboljše možno za otroka, saj bo tako vzpostavil mehanizem, da se bo stiske naučil obravnavati sam. To pomeni: prisotna, nežna in čuteča mama bo otroka znala veliko bolj umiriti kot mama, ki na otroka kriči, ga ne sliši, se ga ne trudi razumeti ali raziskovati njegovih stisk oz. je sama raztresena. Klinično dokazano je, da se otrok prej umiri ob umirjeni materi, kar pa ni nič čudnega, kajne? Zaradi premalo poznanega konteksta vam trenutno ne morem dati drugega nasveta, saj ne poznam funkcioniranja vaše družine in morebitne druge problematike. Predlagam, da pregledate zapise na tej povezavi:  http://tvoj-nasvet.si/druzina/ in morda se bo našlo kaj uporabnega za vas. Rada bi poudarila še, da biološko gledano nova starševska vloga prebudi v sleherni materi neko povsem novo izkušnjo; prvič zato, ker podoživi svoje otroštvo in tudi to, kar je pogrešala v svoji družini; drugič pa zato, ker bi rada dala svojemu otroku vse, česar sama ni imela. Včasih nas znajo zaradi medgeneracijskega prenosa pri otroku iritirati stvari, ki so nas iritirale, ko smo bili sami stari enako kot otrok, pa si tega zavestno ne znamo pojasniti. Zato zna tudi pomagati samoizpraševanje, kako smo pa mi doživljali svoje starše. Za prepoznavanje otrokovih potreb si lahko zastavimo vprašanje »Kaj sem si jaz takrat želel/a, pa mi moji starši niso mogli/znali dati?« ali »Kaj bi mi pomagalo, da bi moj starš takrat storil?« Upam, da ste dobili vsaj en nov uvid na situacijo, vas pa tudi rade volje pozivam, da predlagate konkretno temo, o kateri bi radi prebrali kaj novega in z veseljem ji bom posvetila svoj čas.