Oh, ta naporna čustva!

Čustva nas opredeljujejo, kdo smo. Zakaj? Ker ima sleherni izmed nas neko čustveno zgodovino, ki ga je zaznamovala med odraščanjem in jo kot dediščino skozi življenje nosi s seboj. Po navadi se s čustvi začnemo bojevati po prvih večjih konfliktih, ki se pripetijo, ko zaljubljenost preraste v ljubezen.

Primer 1: Nina je odraščala v prijetnem čustvenem vzdušju, kjer je bilo zaželeno izražanje čustev in kjer je bilo dovoljeno počutiti se žalostno ali jezno.

Primer 2: Peter se bolj najde v opisu družine, ki zavira izražanje čustev, saj so ga vzgajali z besedami: »Ne bodi žalosten.« / »Fantki ne jokajo.« / »Boš že preživel.« / »Nikoli ne zaupaj čustvom, temveč razumu.« Živeči v takšnem čustvenem vzdušju mnogokrat kasneje v življenju kot odrasli težje izražajo čustva in jih s težavo vrednotijo pri drugih.

Nina in Peter sta zdaj odrasla in sta v partnerskem odnosu, vendar imata večkrat težavo s komunikacijo, saj Nina rada razkriva in deli svoja občutja s Petrom, on pa ob tem čuti nelagodje, tesnobo in strah.

Ne glede na to, ali se prepoznate v vlogi Nine ali Petra in ne glede na to, ali ste moški/ženska,  je dejstvo, da čustvena inteligenca ogromno doprinese h kvaliteti življenja, hkrati pa je tudi pogoj za dolg in zadovoljujoč partnerski odnos. Ko dosežemo stopnjo, da nam ni več nelagodno govoriti o čustvih, lahko lažje izkažemo podporo drugemu in ga tudi bolje razumemo, saj se s tem vživimo v njegovo situacijo.

Kako se torej »uglasiti« na drugega in s tem izraziti, da ga sprejemamo?

1. Ubesedite svoja čustva.

Po navadi nimamo težav s tem, da povemo, da smo jezni. Težje pa je priznati, da smo žalostni, osramočeni ali, da se počutimo krive. Pri tem imamo vselej izbiro. Lahko čustva potlačimo, kar je kratkoročno lažje, saj se potem z njimi ne soočamo več in morda je celo na prvo žogo videti, da tako prihranimo več energije, ker se nam ni potrebno z njimi ukvarjati. Dolgoročno gledano pa se od negativnih občutij ne poslovimo, saj jih ne predelamo, naše telo pa se ob tem ne umiri. Takšna čustva potlačimo, zato bodo izbruhnila ven kasneje in ne nujno (le) v verbalni obliki. Po navadi se to zgodi kot posledica bega pred čustvi, ki pa lahko vodi tudi v nefunkcionalno vedenje, npr. popivanje, uživanje nedovoljenih substanc, uživanje zdravil na recept ali prekomerno ukvarjanje z aktivnostmi, ki preusmerjajo našo pozornost (npr. pretirana športna aktivnost, pogosto nakupovanje, hazard, deloholizem itd.). Teže čustev se lahko otresete le tako, da jih izrazite. Pri tem je potrebno tvegati in si dovoliti biti ranljiv v komunikaciji z drugo osebo. Tudi če na nasprotni strani ne naletite na zaželen odziv, ste vsaj bili iskreni do sebe, kar boste morda ugotovili šele čez čas.

2. Zastavljajte odprta vprašanja, da dobite čim bolj zaokrožen pogled na situacijo.

Namesto, da napadate, se branite ali impulzivno odzovete, z vprašanjem »Vidim, da nisi dobro. Mi boš povedal/a kaj več o tem?« odprete vrata drugi osebi, da je dobrodošla z vami podeliti svoja občutja in da vas to resnično zanima. Takrat jo seveda resnično poslušajte, saj je v iskrenem pogovoru ključno aktivno poslušanje in dosleden očesni stik. Nadaljujete lahko z vprašanji, ki bodo poglobila pogovor.

3. Sočustvujte in bodite empatični.

Vsak pogovor brez te ključne sestavine je nesmiseln, saj v tem primeru ne more biti iskren in zaupanja vreden. S tem drugemu pokažemo, da se zavedamo ne le svojih, temveč upoštevamo tudi njegove potrebe in končno: zavedava se, da sva drugačna, a kljub temu kaževa zanimanje drug za drugega, sprejemava najino različnost in istočasno z njo ohranjava najin odnos.

Slednjo shemo lahko uporablja vsak – ne glede na to, ali je samski ali v odnosu in ne glede na naravo odnosa; bodisi s partnerjem, staršem, prijateljem. Odkrito čustvovanje in konstantno uglaševanje na čustva drugega vodi k boljši komunikaciji in zmanjšuje nivo stresa; navsezadnje pa izboljšuje tudi delovno vzdušje in učinkovitost vodenja kadrov, zato ga ne gre podcenjevati.