“Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo tudi nama. Ločila sva se. Kako naprej? Kaj prinaša ločitev?”

Pogumno naprej

Statistika v Sloveniji kaže, da vse bolj težimo k trendu “manj porok, več razvez, daljše življenje”. Ne glede na obliko družine, se je potrebno zavedati, da je razpad družine pomemben mejnik v otrokovem življenju, ki mu je potrebno nameniti kar nekaj pozornosti.

Partnerski odnos se končuje, starševski ostaja

Res je, s partnerjem se razhajata, a še vedno ostajata v pomembni navezi, saj se vajin odnos ni dokončno prekinil.Najverjetneje bo odslej potrebnega še veliko več prilagajanja, usklajevanja in kompromisov. Najpomembneje je, da ne pozabita, da sta še vedno starša – t. j. otrokovi najbližji in najpomembnejši osebi. Med seboj poskusita ohraniti spoštljiv odnos in komunikacijo, ohraniti enakopraven položaj, pred otrokom pa drug drugemu ne zmanjšujta vrednosti. V ločitvenem stresu se pogosto zgodi, da starši postavijo svoje potrebe pred potrebe otroka, s tem, ko poskušajo partnerju dokazati svoj prav ali pa se spuščajo v grde igrice izsiljevanja oz. manipuliranja. Nikoli ne pozabite: ne gre za vas, gre za vašega otroka. 

Za otroka je to konec sveta

Poskusite se postaviti v kožo otroka, še posebej mlajšega, ki še ni sposoben abstraktnega razmišljanja. Ne razume preveč dobro, kaj se je zgodilo, ali razloga, zakaj se je zgodilo, kar mu lahko povzroča precej zmede. Včasih otroci nezavedno krivdo za razpad družine pripisujejo sebi ali pa doživijo razcep – mislijo, da ne morejo imeti obeh staršev enako radi “Če imam rad mamo, ne morem imeti enako rad atija.” / “Kaj se bo zgodilo, če izberem mamo? Ati me ne bo imel več rad.”.  Še posebej grde posledice na otrokovi psihi lahko pustijo ločitve, v katerih eden od staršev namerno manipulira z otrokom in ga ščuva proti drugemu staršu. Otrok v takšnih ustrahovalnih okoliščinah doživlja (velikokrat prikrito) psihično nasilje in je prisiljen pri skrbništvu izbrati starša, pri katerem oceni, da bo manjša možnost, da bo “zavržen”. Paradoksalno velikokrat otrok izbere tistega starša, pri katerem se počuti čustveno manj varno, saj ve, da ga bo drug starš, ki se ne poslužuje manipulativnih tehnik, zmeraj sprejel odprtih rok.

“Najin otrok je postal pošast”

Poznamo pa tudi primere, v katerih se otroci drastično spremenijo iz ubogljivih in neproblematičnih v “problematične otroke”, ki poskušajo opozoriti nase s svojim vedenjem. Starši so takrat velikokrat zaprepadeni, kaj neki se je zgodilo, zaradi česar prehitro okrivijo otroka, ne da bi pomislili, kaj mu je prinesla ločitev. Otrok lahko nezavedno ali pa hote sproža konflikte, saj je v njegovem svetu družina takrat, ko razpravljajo o njegovih “scenah”, ponovno združena. Četudi bo to pomenilo obisk pri socialni delavki vsakih 14 dni, bo on globoko v sebi pomirjen, saj bosta starša takrat “skupaj” in bosta na sestanku primorana sodelovati. Podobne situacije lahko sprožajo preuranjeni partnerski odnosi, ki jih na novo sklepata mama ali oče. Potrebno se je zavedati, da otrok potrebuje čas, da predela ločitev in “uspešna predelava” ni zmeraj vidna navzven, tudi če morda deluje tako. Vsaka mama in vsak oče se morata zavedati, da je množina postala dvojina, zato morata odslej vsak posebej delati na dualnem odnosu starš-otrok, kar ponovno zahteva svoj čas.

Vstop novega partnerja v odnos

Prej ali slej se pa le zgodi, da se vsaj na eni strani pojavi nov partner. Le-ta je 3. oseba, ki vstopa v že vzpostavljeno rutino in odnos. Ponovno se postavimo v kožo otroka: tega dejstva ni lahko sprejeti, saj se lahko velikokrat sooča z občutkom zavrnitve ali, da je manj pomemben. Zato je najpomembnejše, da ste do otroka že od vsega začetka iskreni:

1. Ne predstavite mu novega partnerja, če ne mislite z njim resno! 

2. Ko ga predstavite, otroku jasno povejte, kakšno vlogo bo partner zavzel v vaši družini in jasno razmejite partnersko in starševsko vlogo! Otroku povejte tudi svoja pričakovanja (npr. naj bo spoštljiv), vendar enako zahtevajte od partnerja v odnosu do otroka!

3. Otroku dajte veljavo in ga vselej poslušajte! Predstavljajte si, da lepega dne nekdo vdre v vaš življenjski prostor in vse obrne na glavo. Za otroka naenkrat postane vse nepredvidljivo, zato mu povrnite nazaj izgubljen nadzor. Vsakemu članu v družini določite njegov prostor, vlogo in moč in se dogovorite, kako bo odslej funkcioniralo vaše skupno življenje oz. kako boste reševali konflikte.

Znižajte svoja pričakovanja v zvezi z novim družinskim življenjem

Za odraslega lahko nov začetek predstavlja konec samote in razlog za veselje, za otroka pa razlog za žalovanje, saj mu lahko prinese podobne občutke kot jih prinaša kakršnakoli izguba oz. smrt. Do večine težav pride, ko starši živijo v upanju, da bodo končno imeli družino, ki so jo v preteklosti izgubili. Do nesoglasij z otrokom ali novim partnerjem pride, ko uvidi razliko med realnostjo in svojimi idealiziranimi pričakovanji. Starš mora zato nemudoma znižati pričakovanja in sprejeti, da novi partner načeloma (razen v specifičnih primerih) v resnici nikoli ne more prevzeti vlogo starša njegovega otroka.

Pogovor, pogovor, pogovor

Za konec lahko zaključimo optimistično: težave se zmeraj da rešiti, vendar se je o njih potrebno pogovarjati sproti. Starši, ki postavljajo otrokovo dobrobit na prvo mesto, ga spremljajo in opazujejo njegovo vedenje, hitro opazijo, če se začne spreminjati ali je preveč podvržen negativnim vplivom ločitve. Strokovnjaki zato svetujemo preventivni pogovor in konstanten odnos z otrokom. S tem preprečimo, da bi se drobci nesoglasij ali zamer predolgo nalagali in se navzven pokazali šele kasneje,v puberteti.