Tipičen stavek, ki ga lahko velikokrat slišimo, je: »Nikoli ne bom kot moja mama/oče.« ali »Ne bom ponavljal istih napak.«.Velikokrat se tega ne moremo odločiti kar na racionalni ravni, če pa se, je to težje izvedljivo v praksi, ne da bi ozavestili, od kod pravzaprav prihaja. Kaj so skrite sile medgeneracijskega prenosa, katerim ni mogoče kar tako uiti?

Kdo sem in od kod prihajam?

Družina, v kateri smo odraščali in osebe ter dogodki v njej so izjemno zaznamovali naš način razmišljanja in čustvovanja. Na primer: Kaj mi je v življenju pomembno? Kako se spopadam s stresom? Ali potlačim svoja čustva ali jih izrazim? Sta mi socialni status in materialne dobrine pomembna? To ne pomeni nujno, da npr. perspektiva mame, ki so jo moški razočarali na celi črti, v enaki meri zaznamuje njeno hčer tako, da bo tudi ona na moške gledala enako. Če si zna hči ovrednotitikaj čuti in kako razmišlja ter da odnosi niso tako ogrožajoči, kot jih vidi mama, temveč je to le njeno videnje, se bo medgeneracijskemu prenosu vzorcev lažje izognila.

Medgeneracijski prenos v družini

Velikokrat pa je težje udejanjiti kot le brati o tem. Na racionalni ravni si je enostavno reči: »Nikoli ne bom vzgajala kot moja mama, ker točno vem, kakšne napake je delala pri vzgoji mene.« Potem se pa zgodi, da se ta mamica sicer zavestno vztrajno izogiba že znanim vzgojnim prijemom, ker ve, kakšne posledice imajo, toda ko se njen otrok ne odziva kot pričakovano, ji “poči film”. Šele takrat ozavesti nezavedno in se zave: »Ista sem kot moja mama.« Ne zna se pomiriti, saj nima mehanizmov za samoumiritev, kakor se tudi njena mama ni znala umiriti ob njenih odzivih. Tudi ona je kot otrok veljala v očeh mame kot težavna in nemogoča. Prav tako kot se ji zdaj zdi njen otrok. To je primer medgeneracijskega prenosa vzorca, ki se morda aktivira kasneje – šele, ko postanemo starši. Čeprav se nam je pred tem zdelo, da plujemo skozi življenje po lastno začrtani in neodvisni poti, na neki stresni točki v življenju odkrijemo, da je to globoko v nas in na prvi pogled skorajda neizbežno.

Medgeneracijski prenos v družbi

Medgeneracijsko se lahko prenaša tudi sindrom pogostega ali prekomernega pitja alkohola. Še posebej v naši regiji družba pitje alkohola prepogosto tolerira oz. normalizira. Včasih slišimo: »Brez piva se sploh ne morem odžejati!« ali »Vsi pri nas radi spijemo, pa smo vsi normalno ”gor zrasli”«. Spomnim se tudi, da so še dve ali več generacij nazaj na podeželju redno otroke uspavali s tem, da so dudo dojenčka pomočili v alkohol. Smisel tega zapisa ni moralizirati o uživanju alkohola, temveč prikazati, kako nezavedno in subtilno se lahko določena navada prikrade v družino ali celo obsežneje, v družbo. Pustimo tudi to, da je otrok alkoholika že genetsko oz. organsko dovzetnejši, da sam razvije zasvojenost. Gre za to, kakšne navade, besede, odnose vpijamo doma, ki nam postanejo domači ali se tako globoko zasidrajo v nas, da jih nezavedno prenašamo naprej v svoj način življenja, svoj partnerski odnos in svojo družino.

Ali ste vedeli, da se tudi travma, če se ne predela oz. ozdravi v generaciji, v kateri je nastala, lahko prenaša tudi do 4 generacije v rodu? Zaradi možnega medgeneracijskega prenosa se travma zaradi spolne zlorabe, ki jo telo potlači, lahko pri materi ponovno sproži ob rojstvu otroka, pa čeprav je na splošno v zadovoljujočem partnerskem odnosu. Travma se lahko manifestira v obliki simptomov ali razvije v različne motnje.

Nič ni dokončno določeno

Vsekakor vse ni tako črno, kot se bere. Do vzorcev, ki smo jih na nek način »nehote podedovali«, je potrebno sčasoma zavzeti odgovorno držo.  Ne glede na to, kaj vse so naši starši storili narobe, smo sami odgovorni, da bomo vzgajali drugače (»Če bi moji starši bili drugačni, bi tudi jaz vzgajala drugače, pa ne zmorem.«). Pri tem si lahko pomagamo tudi na naslednji način: ne le, da vztrajno zatrjujemo, česa ne bomo počeli, dajmo se vprašati tudi, česa smo si kot  otroci želeli od svojih staršev. Česa nam je v otroštvu manjkalo, pa bi želeli posredovati svojim otrokom? S tem ni mišljeno materialno pomanjkanje, temveč doživetja in izkušnje, ki smo jih v tistem času pogrešali. Zna se pa zgoditi tudi, da včasih neko navado prenašamo naprej, pa sploh ne vemo, kje smo jo posvojili.

Za konec se je vredno vprašati: “Kaj točno je moje (misli, občutja), kaj pa sem dobil/a v primarni družini?”