Ko smo zaljubljeni, se odlično počutimo – metuljčki v trebuhu nas dobesedno omamijo. Čas nam mineva neizmerno hitro, občutek pa kar ne pojenja … začnemo se spraševati, ali ima ta avantura potencial, da preraste v nekaj več.

Hormoni poskrbijo za občutek omamljenosti

Trik narave in hormonsko neravnovesje poskrbita za to, da »slišimo travo rasti«. Naše telo se prilagodi do te mere, da potrebuje manj hrane, manj spanca in manj občutka vznesenosti iz drugih virov. Zanimivo je dejstvo, da, na primer, alkoholiki in hazarderji, takrat, ko je zaljubljenost na višku, v veliki meri za par mesecev celo prenehajo s svojo zasvojitveno dejavnostjo. To je posledica kemičnih procesov v možganih, ki dodobra pretresejo naše ravnovesje. Sproščati se začne oksitocin, t. i. ”hormon crkljanja”, ki pa stimulira sproščanje dopamina in drugih hormonov sreče. Stanje zaljubljenosti pa nastavlja še eno past – to je obdobje, ko opazujemo svet skozi rožnata očala, naša presoja pa je občutno bolj zamegljena kot sicer, zato se lahko zgodi, da spregledamo nekatere opozorilne znake, ki bi jih sicer v objektivnih okoliščinah opazili.

Biti omamljen ali ljubiti?

Ti občutki nas terjajo k razmišljanju, da smo končno našli pravo osebo, ki nas razume in čuti enako. Psihološko gledano se to dogaja zato, ker vsi hrepenimo po istem – biti sprejet in biti razumljen. Biti trajno povezan. Morda vse življenje. Moramo pa se zavedati, da zaljubljenost ne bo trajala večno. Kar je z biološkega in psihološkega vidika pravzaprav olajšanje, saj bi nas stanje omame in vznesenosti dolgoročno tako izčrpalo, da se ne bi  mogli posvetiti drugim opravilom, drugim odnosom in navsezadnje delu. Tudi stanje ekstaze se enkrat mora končati.

Zakaj so nekateri za avanture, za trajna razmerja pa ne?

To se da razložiti z visoko stopnjo vznesenosti, ki jo nekdo občuti, ko poletava s cveta na cvet in se vedno znova spušča v afere. Takrat se v možganih prebudijo signali za akcijo, podobni tistim pri nekemičnih zasvojenostih, ki imajo moč omame oz. dajejo “občutek zadetosti“. Takoj, ko ta občutek začne popuščati, se zdi, da postaja dolgočasno in da mora po hitrem postopku oditi ter hitro poiskati nadomestek – odleteti na nov cvet.

Ne se ustrašiti “zatišja”

Ko mine strastna zaljubljenost, odnos postaja bolj umirjen in nastopijo prvi konflikti. Takrat začnemo spoznavati partnerja v bolj pravi luči, skupaj z njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmiAli lahko zdržim s tem, kar spoznavam o njem/j? Lahko on/a zdrži z mano? Zakaj ni več tako, kot je bilo na začetku, ko se je še tako trudil/a?

Razumeti moramo, da od tega trenutka naprej vstopamo v novo fazo odnosa, za katero je običajno, da je, tako racionalno, kot tudi čustveno, globlja in da to še ne pomeni izgube interesa ali spremembe partnerja. Ta človek je že prej bil enak, le da tega nismo opazili, saj smo ga idealizirali. Na tej točki torej pretehtamo pluse in minuse in se odločimo za odnos ter dolgoročno vlaganje.

Zaljubljenost je torej povsem naraven kemični proces, ki sproža občutek čarobnosti. Zares spoznavati pa se začnemo šele ob prvih resnejših konfliktih, ko si dovolimo biti ranljivi in se odpreti drug drugemu. Na tej točki se vprašamo: Ali lahko sedaj, ko vse to vem o njem/njej, kljub vsemu želim (trajno) poskusiti z njim/z njo?