Včasih nas otroci presenetijo s tem, ko povejo, da nočejo več delati nečesa, kar so prej sicer radi počeli. V tem primeru je smiselno raziskati, kakšno asociacijo oz. spomin na  izkušnjo so dobili, da naenkrat te aktivnosti več ne marajo.

Moč spomina

Možgani namreč ob misli, čustvu, vonju ali podobi povežejo zdajšnjo izkušnjo s podobno iz preteklosti. Ta aktiviran spomin potem določi naša pričakovanja v prihodnosti – da se bo zgodilo enako. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da četudi včasih menimo, da se spomnimo nekega dogodka natančno, to ni res, saj naš spomin nikoli ni popolnoma identičen, ampak se popači – včasih manj, včasih bolj. Na zapisovanje v spomin pa vpliva tudi naše razpoloženje, ki smo ga takrat imeli. Spomin nam jo lahko torej fino zagode – zaznamuje nas, pa se tega sploh ne zavedamo, vpliva pa tudi na intenziteto kako “močno” oz. dramatično se bomo spominjali.

Spomini se tvorijo že v trebuhu

Ena vrsta spomina (implicitni) se začne oblikovati, še preden se rodimo, oblikovanje pa traja vse do starosti 18 mesecev. Njegova pomembna lastnost je, da nam v telesu glede na preteklo izkušnjo povzroči pričakovanja o delovanju sveta (npr. dojenček bo prepoznal pesem, ki mu jo je mama prepevala vso nosečnost in se bo ob njej vselej pomiril, saj mu daje informacijo ugodja). To se zgodi zato, ker ta vrsta spomina pripravi možgane, da se odzovejo na določen način, bodisi z ugodjem, bodisi z bojem/begom/zamrznitvijo pri kakšni neprijetni ali travmatični izkušnji. Zahvaljujoč temu spominu smo se sposobni hitro izogniti nevarnosti.

Pogovor o prijetnih in neprijetnih spominih pomaga, saj jih s tem ozavestimo

Pri otrocih je zato bistveno, da z njimi raziščemo njihov implicitni spomin, ki se jim je nezavedno vtisnil v telo. Tako se je na primer nek neprijetni spomin nehote vtisnil v možgane in šele, ko ga ubesedimo, prinese olajšanje. Takrat to postane eksplicitni spomin, ki nima več enake skrite moči kot implicitni. Če implicitnega spomina, ki spominja na negativno oz. bolečo izkušnjo, ne ozavestimo, nas to lahko zelo omejuje in celo ohromi v določenih trenutkih oz. popači način, na katerega  dojemamo realnost. Na otrocih se to odraža v obliki motenj spanja, hromečih strahov in podobnih težav.

S tem, ko se starši pogovarjajo z otrokom o prijetnih in manj prijetnih spominih, otroku pomagajo, da  sam da dogodku pomen. Le tako bo lahko razumel vpliv tega dogodka na njegovo življenje, sicer si svoje izkušnje zaradi razvojne nezrelosti še ne bi znal pojasniti.

Katera reakcija je posledica spomina, katera pa posledica trenutnih občutij?

Če smo malo pozorni, lahko vidimo, katere iracionalne reakcije otroka so le posledica trenutnih občutij, npr. lakote, jeze, osamljenosti in utrujenosti. Takšne potrebe se načeloma zadovoljijo v krajšem času, zato lahko to dokaj hitro ugotovimo »z zdravo človeško pametjo«. V primeru, ko pa vidimo, da otroka ovira nekaj resnejšega iz preteklosti in o tem razmišlja dalj časa v sedanjosti ali pa to zadevo večkrat omeni, lahko to poskusimo raziskati.

Pripovedovanje zgodb

Eden teh načinov je pripovedovanje zgodb, s katerim lahko poprosimo otroka, da nam ponovno pove tisto neprijetno izkušnjo, vendar tako, da ima kadarkoli možnost  pritisniti na gumb »pavza«. Ko pritisne na gumb, mu previdno in počasi mi povemo do konca (njegovo neprijetno) zgodbo ter ga spomnimo, da ima srečen konec (kako se je vse skupaj srečno končalo). Kasneje se nevsiljivo vrnemo nazaj na tisti trenutek, v katerem je pritisnil na »pavzo« in poskušamo skupaj z njim ubesediti, kaj točno se je zgodilo. Ko otrok začne govoriti o svoji stiski ali pa zgodbo s srečnim koncem kasneje večkrat ponovi, se napetost v njem zmanjša. Dobro je, da spominjanje postane del vsakdana oz. večkratni ritual, saj se s tem izboljšuje samodejna sposobnost sestavljanja implicitnih in eksplicitnih spominov. To lahko izvedemo zelo spontano tako, da otroke povprašamo o vsakodnevnih dogodkih, ki so se jim pripetili, lahko pa smo tudi malo kreativni in se igramo igro ugibanja.

Kako spraševati o spominih?

»Kaj ste danes počeli v vrtcu? Kdo je šel prvi domov? Kaj ste jedli za kosilo?« To verjetno počnete vsi starši, kar je dobro, ker s tem vadite spominjanje. Drug, kreativen način, je igra ugibanja»Povej mi 3 trditve o tem, kaj se je danes zgodilo, jaz pa bom ugibal/a, kateri dve sta resnični.« Na ta način vam bodo nezavedno odprli svoj notranji svet in način razmišljanja, hkrati pa se jim bo igra zdela zabavna. Spomine lahko osvežimo tudi tako, da z otrokom večkrat prelistamo album s fotografijami ali pogledamo videoposnetke. Lahko ga vprašamo eno dobro in eno slabo stvar, ki jo je danes storil v šoli. Te in podobne zanimive tehnike za raziskovanje otrokovih spominov in doživetij navaja avtor Daniel Siegel v knjigah Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi.

Tudi za starše je dobro, da ozavestijo prijetne ali neprijetne spomine

Tudi za starše je pomembno, da ozavestijo svoje “notranje”spomine. Otroci se namreč zlahka navzamejo občutij groze, stiske starša ali strahov, ki se jih starš ne zaveda ali pa se jih zaveda in jih želi potlačiti. Včasih se v staršu prebujajo stara občutja, ki so jih povzročili njegovi starši ali socialno okolje in ga otrokovo vedenje na neki točki spravlja ob pamet. Takrat se lahko vpraša: »Je moj odziv v tem trenutku smiseln? Je res zdaj otrok kriv, da sem se tako odzval ali me je to spomnilo na kaj iz mojega otroštva?« Včasih je odgovor da, včasih pa ne in reakcije otroka ni potrebno vzeti osebno. Ko se pri vzgoji počutimo nekompetentne, se lahko vprašamo, od kod izvirajo ta občutja in ali so povezana z nečim v naši preteklosti. Šele takrat lahko osmislimo svojo sestavljanko.

O tem, kako razumeti delovanje otrokovih možganov, smo pisali že tukaj,  o tem, kako jih pomiriti, kadar doživljajo stisko, pa tukaj.