Poznate to zgodbo?

Vsem dobro znane pripovedi »Kako se je lahko tako spremenila zaradi fanta? Jaz se ne bi nikoli!« imajo nemalokrat enak epilog – glej ga zlomka, tudi ta prijateljica se je pridružila »klubu pozabljenih«. Kaj žene človeka k temu, da, ko se zaljubi, pozabi na svoje interese, hobije, prijatelje in še več, želje, vizijo ter, da izgubi svojo avtonomijo (»biti jaz«)? Kako, ko pa je vendar vsak individuum zase in s tem zavzema neko notranjo držo do zunanjega sveta?

Zakaj se to zgodi?

Glede na to, da nas izjemno zaznamujeta primarna družina in okolje, v katerem rastemo, to vpliva tudi na našo stopnjo asertivnosti, razvoj samopodobe in tipa navezanosti na bližnjega. Posameznik, ki je globoko zaznamovan s čustveno omejenostjo v zgodnjem obdobju, se bo zato v odraslosti najverjetneje odzival na dva načina – bodisi bo pretiran individualist in se ne bo spuščal v globlja intimna razmerja ali pa jih bo hitro zapuščal, bodisi se bo zatekal v odnose za vsako ceno, ne glede na to, ali bodo zanj izpolnjujoči ali osrečujoči. To sta seveda dva skrajna scenarija, kaj pa tisti vmesni scenariji, preostala »sivina« med črnim in belim odtenkom?

Koliko smo v zvezi avtonomni v funkcioniranju?

S tem mislimo na prepoznavanje lastnih želja, ciljev, individualnih potreb… koliko smo zmožni prepoznavati svoje potencialein jih poskusiti uresničiti? Včasih se vedemo do sebe kar malo mačehovsko in lastne potrebe ter želje potisnemo nekam v kot,češ, da še njihov čas pride. A tako hitro, kakor minevajo leta, mineva tudi upanje za realizacijo. Smo sposobni tvegati in nositi odgovornost za svoje odločitve, morebiti tudi za neuspehe? Ali se zatečemo v varen brlog in se raje ne lotevamo novih podvigov, tako, za vsak slučaj? Vredno premisleka.

Koliko pa smo v zvezi pripravljeni ohranjati psihološko avtonomijo?

S tem mislimo nadzor nad lastnim življenjem, vsake toliko narediti ‘bilanco’ vzponov in padcev, preteklih dogodkov, posledic odločitev, ki smo jih sprejemali ter se zavezati samemu sebi za nove cilje v prihodnosti? Velikokrat opažam, da stremimo k (pretirani) potrditvi bližnjega drugega. Absolutno se strinjam, da je to ena najpomembnejših potreb človeka – navezanost in potrditev bližnjega. Toda čedalje bolj se tudi zdi, da nemalokrat odgovornost za svoje odločitve prelagamo na drugega.Čemu? Ta oseba je morda s svojim mnenjem pomembno vplivala na našo odločitev, toda sprejeli smo jo sami. Ali pa situacija, ko sebe vrednotimo skozi oči svojega bližnjega – damo sebi vrednost le pod pogojem, da nam jo da pomembni bližnji.

Funkcija odnosa je, da nam daje varnost in zadovoljstvo, a to ne pomeni, da je za odnos potrebno žrtvovati lastno avtonomijo. Ključno je, da lastno individualnost poskušamo ohranjati znotraj odnosa, torej: če štirikrat na teden preživim čas s partnerjem, ga bom dvakrat s prijateljico in bi ga morala vsaj enkrat sama s seboj, na kar pa pogosto pozabljamo. Ključno je stremenje k ravnovesju in še nekaj izjemno pomembnega, kar velikokrat zanemarimo: enako količino časa, kot preživimo v družbi, bi naj preživeli sami. Takrat se rojeva povezanost s samim seboj, notranji mir, prostor pa dajemo tudi kreativnosti in novim idejam.

Če si torej zdaj, nekateri šele po dooolgem času, naredimo bilanco svojih odnosov in trenutnega osebnostnega stanja, tako, čisto zase in potiho: ne glede na to, od kod izhajamo, kakšno družino imamo, kakšne krivice so se nam skozi življenje zgodile, imamo vsi kanček svobode v tem, kako se bomo odločali.