Pozdravljeni,

 

pišem vam v zvezi z agresivnostjo našega štiriletnika. Pogosto se stepe z mlajšim bratcem, včasih pa grize ali poriva druge otroke v vrtcu. Ob tem me je velikokrat sram, saj me starši teh otrok nato premerjajo z obsojajočim pregledom in velikokrat ne vem, kako naj se odzovem. Našega fantka včasih v navalu jeze skregam, potem pa mi je žal in se z njim pogovorim na miren način. Čeprav, iskreno rečeno, takšni pogovori nimajo kaj dosti efekta. Zanima me, kako ravnati, ko postane agresiven, kako to omejevati? Pa tudi, kdaj poseči v prepir oz. pretep med bratcema?

 

Zahvaljujem se za odgovor že vnaprej,

 

Tamara.

 

MOJ NASVET

 

Pozdravljeni, Tamara,

zahvaljujem se vam, da ste odprli tako pomembno temo in na svetovalnico naslovili svoje vprašanje. Agresivnost pri otrocih je na nek način pri starših tabu tema, saj se pri njih prebuja veliko neodobravanja in obsojanja. Na drugi strani pa lahko razumemo tudi starše, ki jih obliva sram, ko ne vedo, kako se ubraniti pred reakcijami drugih staršev in še negotovost ob tem, kako pravilno usmerjati svojega otroka.

Najprej je najpomembneje, da vemo, da je fizično ali verbalno znašanje nad otrokom nasilje in kaznivo dejanje.  Čeprav so žal nekateri starši še vedno mnenja, da je otroku potrebno dati ”par vzgojnih zaušnic”, s takšnim vedenjem otroka zmeraj razvrednotimo. Ne samo, da se z nasiljem ne da reševati konfliktov; otroka takrat tudi razvrednotimo, saj mu pokažemo, da za nas ni vreden. Takšen otrok se lahko agresivno odzove nazaj (na starša, na sorojence) ali pa to agresijo kasneje začne obračati navznoter (depresija, samopoškodovanje). Starš, ki odreagira agresivno, je zato absolutno sam odgovoren za svoje početje in krivda ni na otrokovi strani.

Če se navežem na vaše vprašanje, bi najprej dejala, da je grizenje in agresija lahko prehodno razvojno obdobje, ki je povsem običajno in sčasoma mine. Če opažate, da se pri vašem otroku stopnjuje ali da ne pojenja, pa je agresivnost, ki jo otroci odražajo navzven, pravzaprav znak za odrasle, da so v stiski in se z njo ne znajo spoprijeti sami. Z agresijo otroci lahko izražajo, da se v družini (ali v drugem okolju) ne čuti dovolj ljubljenega, vrednega, da so odveč ali kakšno drugo stisko. Seveda vam tega še ne zna zartikulirati, zato to odigrava skozi nasilno vedenje.  Včasih se da veliko rešiti že, če pri otroku okrepimo občutek vrednosti, ljubljenosti, mu naklonimo več časa in pozornosti. Pomanjkanje pozornosti zaradi mlajših sorojencev lahko nastopi zelo nenadoma in v kratkem času. Včasih odrasli ob vseh skrbeh in obveznostih (pa četudi v dobri veri) tega sploh ne opazimo. To lahko popravimo z bolj mehkimi, sočutnimi odzivi. Namesto, da ga kregamo za vsako malenkost, pazimo na svoje odzive. Npr.: Namesto “Pazi, kod hodiš, spet si se spotaknil.” recimo: “Ups, a je to zdaj bolelo?”. Ko se otroka začneta prepirati, morda lahko vskočite in jima ponudite svojo pomoč: “Videti je, da se ne razumeta glede te igrače. Ali potrebujeta mojo pomoč?” Če je odgovor NE, recite: “Prav, sem v bližini, če me bosta potrebovala kasneje.” Takšni odzivi ne le čustveno pomirjajo, temveč vračajo otroku spoštovanje, ki mu ga odvzamete, če nanj kričite. Zato toplo polagam na srce, da v navalu besa in jeze v otroka ne zmečete in sprojecirate vaših sodb o tem, kakšen je in kako je nemogoč, saj ga to lahko še dolgo zaznamuje. To seveda ne pomeni, da vi tolerirate nasilje, pomeni pa, da z vašo spoštljivo reakcijo s svojim zgledom učite otroka, kako se odzivati na nasilje in nasploh na izzive v življenju. Ob ponovnem izbruhu (npr. po vrtcu) lahko rečete : “To te je moralo pa zelo razjeziti. Kaj se je zgodilo?” in ga pozorno poslušate ter mu ovrednotite izkušnjo. Podobno lahko odreagirate tudi v situaciji, ki ste ji sami priča: “Nočem, da pretepaš brata. Nočem takega obnašanja. Želim pa, da greva na sprehod in mi poveš kaj je narobe.” ALI: “Razumem, da si nezadovoljen, da te nekaj moti. In ne vem, kaj. Ampak resnično bi rada razumela. Zato bi rada, da mi poveš, ko je kaj narobe. Prav?”. S tem mu postavite mejo, česa nočete, daste pa mu tudi možnost, da sam izrazi, kaj mu manjka. Kar se tiče konfliktov med sorojenci, z njimi ni nič narobe, dokler ni nihče od vpletenih ogrožen. Sploh za fantke je običajno, da si merijo moči in se kdaj ”zravsajo”, saj tako sproščajo še posebej moško energijo. V igro zato posezite, če postane nevarna.

Nauk vsega je, da otroci ob navalu vseh teh čustev potrebujejo odraslo osebo, da je ob njim in jim pove, kako naj to storijo na najbolj možen funkcionalen način, ker sami tega še ne znajo. Ne da nočejo, ampak ne znajo. Zato otrokovo agresijo sprejmite kot klic na pomoč oz. povabilo, da vstopite v njegov svet! Seveda pa je ob tem (tako kot vselej pri vzgoji) potrebnega veliko ponavljanja, da se ti novi vzorci dobro zasidrajo in  integrirajo.

Lep pozdrav, Martina Medved, mag. ZDŠ