Mnogi ste me nagovarjali, naj napišem en prispevek o t. i. »zdravem egoizmu« in postavljanju meja v službi, v odnosih, pri otroku itd.. Ali »zdrav egoizem« zares obstaja? Ali je egoizem sploh lahko »zdrav«?

Starejše generacije, ki so bile vzgajane v podredljivem in kaznovalnem tonu, bi zagotovo oporekale, da zdrava oz. prava mera egoizma ne more obstajati, saj je bolj prav pred svojimi postavljati potrebe drugih. Medtem, ko so bile starejše generacije vzgajane v duhu kolektivizma, s(m)o mlajše generacije veliko bolj dovzetne za dokazovanje lastne volje, mnenj in prepričanj. Veliko bolj se opredeljujemo kot individualisti in odraščali smo v bolj liberaliziranem svetu. A če bi bil to edini merodajni dejavnik, bi bilo zelo enostavno in bi vsi zmeraj znali reči »NE«. Zakaj temu ni tako?

Zakaj je to še vedno tako težko?

Zakaj je tako težko reči »NE« v službi in bom raje molčala ter si nesla delo domov, kot že kak vikend poprej?

Zakaj tako težko rečem »NE« prijateljici, ki me nenehno prosi za varstvo otroka in pri tem niti malo ne pomisli na mojo potrebo po prostem času, ki bi ga rada enkrat preživela drugače?

Počutila bi se krivo, če bi rekla »ne« svoji osamljeni mami, ki pričakuje, da bomo z družino vsak konec tedna  preživljali pri njej.

»Zdrav« egoizem je legitimna pravica slehernega izmed nas.

Samospoštovanje oz. dejstvo, da sebe postavljamo na prvo mesto, nam omogoča ohranjati osebno integriteto (da znamo opredeliti kdo smo in kaj želimo). Moja legitimna pravica je, da odločno, vendar prijazno izrazim svoj »NE«, s čimer izrazim svojo mejo, preko katere drugemu ne dovolim. Da bo bolj jasno, ta meja ni zid, s katerim se ogradim in drugemu ne pustim do besede ali ne želim slišati, kaj ima povedati, kaj šele upoštevati njegovega mnenja. Namreč, jaz imam svoje želje in potrebe in tudi moj sogovornik jih ima. Ni potrebno, da se vselej strinjava, vendar naj bo najina komunikacija zmeraj na spoštljivem nivoju – to je pravzaprav temelj vsakega zdravega odnosa – bodisi zasebnega, bodisi poslovnega. Pomembna je torej vzajemnost – tudi jaz moram znati prisluhniti drugemu in spoštovati njegove meje. V odnosih se zato lahko zmeraj vprašamo: Ali so meje v tem odnosu porušene? Si lahko en več dovoli kot drugi? Kako je prišlo do tega – sem jaz to dovolil/a?

Največkrat bo odgovor »DA«.

Boleče in pravzaprav ironično je slišati, da smo prav sami dovolili nekomu, da pozabi, kje so razumne meje – od tega, da se je morda malo preveč sprostil v odnosu, do tega, da dobesedno pometa z menoj.  V prenesenem pomenu to pomeni, da imamo senzor za zaznavanje »postavljanje meja« oslabljen, saj smo v preteklosti že imeli takšne izkušnjeki so posledično botrovale pri izgradnji bolj ali manj prilagodljive osebnosti. Toda ključno je, da imate le vi moč spremeniti svoje življenje in vzorce, v okviru katerih želite delovati.

Lahko si pomagate tako, da najprej analizirate, kakšno ceno plačujete za pogosto popuščanje? Koliko dodatnega garanja vam to prinaša oz. koliko energije vam to jemlje ali prinaša nepotrebnega nezadovoljstva? Tako morda uspete prvič doslej postaviti sebe na prvo mesto, kar nikakor ni egoistično, saj gre za zdravo vez s samim seboj in nenazadnje upoštevanje svojega telesa in psihe, ki vam sporočata, da sta preobremenjena. Saj poznate tisti rek: kolikor se sam cenim, toliko me bodo tudi drugi. 

Znebite se občutka krivde in strahu.

Znebite se občutka krivde, kaj boste s svojo odklonitvijo povzročili oz. kakšne bodo posledice. Naša primarna potreba je biti sprejet, biti ljubljen, zaradi česar pogosto verjamemo, da bo okolica naše vedenje jemala kot odklonilno ali nesprejemljivo, sami pa bomo izgubili pripadnost oz. priljubljenost, če bomo nenadoma spremenili svoje vedenje.

Prav imate. Pripravite se na upor.

Pripravite se, da bo sistem, v katerem delujete (torej okolica), ki je nenehno vajena vaše pomoči, definitivno glasno bojkotirala. Pri tem ostanite vztrajni in dosledni, pa čeprav boste imeli občutek, da se vam majejo tla pod nogami in da bi morda še zadnjič naredili izjemo. Ljudje okrog vas se bodo morda obnašali, kot da jim kaj neupravičeno jemljete stran. Ob tem ostanite mirni in imejte v mislih, da nikogar ne boste prikrajšali za nič, da le jemljete pravico nazaj v svoje roke, saj boste le s ponovno vzpostavljenim ravnovesjem končno poskrbeli zase.

Če bom drugim odklanjal pomoč, me ne bodo več cenili.

Včasih se zgodi tudi to, da se nam zmanjša krog prijateljev, saj smo se nenadoma spremenili in postali »egoisti«. Ob tem se boste morda počutili nesrečno, saj boste menili, da je bolje biti »zaželen« in imeti družbo kot pa biti osamljen osamljen. Ob tem se vprašajte, zakaj vas ljudje pravzaprav cenijo kot osebo? Najverjetneje ne zato, ker ste jim vedno znova na voljo, četudi za to ceno večkrat pohodite samega sebe. Prav nasprotno, takšnega bo večina videla kot lahko podredljivega in šibkega, brez »lastne hrbtenice«. Oseba, ki se zna postaviti zase, pa v družbi velja za stabilno, spoštovanja vredno in močnejšo. To je lahko tudi izhodišče, da ovrednotite svoje misli: Zakaj sem mnenja, da me, če bom drugim odklanjal nenehno pomoč, ne bodo več cenili? Se premalo cenim? Bi moral bolj poskrbeti zase?

»Zdrav egoizem« torej obstaja, v kolikor oseba spoštuje nasprotno stran in s tem ne posega v tuje pravice. Preimenujmo ga raje v »spoštljivo postavljanje meja« in mu s tem dajmo bolj pozitivno konotacijo.

O tem, kako reči »NE« in kako način, na katerega to izrazimo, vpliva na našo komunikacijo, pa podrobneje v naslednjem članku.