O tem, kaj je medgeneracijski prenos, kako se kaže v družini in družbi, smo pisali že tukaj. Danes se bomo temu fenomenu posvetili še na osebni (individualni) ravni. Kako name vplivajo vzorci in prepričanja iz moje primarne, izvorne družine?

Rodimo se v “mrežo odnosov”

Za začetek je potrebno ozavestiti, da v smislu čustvene dediščine, ki jo prejmemo od svoje družine, ob rojstvu nikakor nismo ”nepopisan list papirja”. Rodimo se v nek družinski sistem, sestavljen iz družinskih članov, vzdušja in odnosov oz. čustvenega gnezda, ki so nam ga že skreirali drugi. Našo mrežo odnosov oblikujejo bratje in sestre, starši, pa stari starši, širša družina oz. vsi, s katerimi smo največ v interakciji. Ne smemo pa pozabiti, da so naše starše in druge sorodnike, s katerimi smo se kot otroci povezovali v odnosih, oblikovala ali vsaj do neke mere zaznamovala razmišljanja, prepričanja in vzorci starejših generacij. Tako v čustvenem smislu preko naših najbližjih marsikaj ”podedujemo” tudi od prednikov. Na ta način se prenaša ”čustvena družinska dediščina”. Tukaj lahko gre za velike travme in neizjokane bolečine, zlorabe, splave, smrti, bolezni, nasilje; čustvena družinska dediščina in vzorci pa so lahko tudi vsa čustva, ki se jih v družini ni dalo izraziti (strah, žalost, jeza, nemoč, krivda …) oz. teme, o katerih se ni smelo govoriti (npr. tabu teme) in so se v nas potlačile. Zato definitivno ni vseeno, kdo, kaj in na kakšen način je zaznamoval naše življenje; ni vseeno, kako se je moja družina spopadala z izzivi; kako so moji starši živeli svojo starševsko vlogo (ali so ob tem uživali, ali jim je to bilo stresno in naporno); kako so doživljali svoj partnerski odnos; kaj je bilo za našo družino (ne)sprejemljivo, kaj so bile pri nas tabu teme; česa se radi izogibamo …

Kako prepoznavam določene vzorce pri sebi?

Ali ste se kdaj zavzeli, da tisto, kar nas najbolj moti pri drugemu, je velikokrat “naše”? Oz. vsebina tega, kar mi nekdo drug reče in me zbode, pove marsikaj o meni, ne o njemu. Zakaj: ista izjava morda koga drugega sploh ne bo zbodla. To je dokaz, da gre tukaj izključno za mojo osebno zgodovino, da so zadaj neki moji ”triggerji”, ki se sprožijo kot reakcija na to, kar zaznavam. Ko ena oseba stopi v prostor in reče dve besedi, lahko nekdo ostane povsem miren in ravnodušen, nekoga drugega pa bo vrglo iz tira. Zato nihče ne more stopiti v moje čevlje, da te vzorce oz ”triggerje” predela namesto mene. Tudi, ko naletavamo na ljudi, ki jih označujemo kot egoiste, ko doživljamo razne krivice … v vseh situacijah se lahko vprašamo: Od kod je to prišlo? Kako to, da sem tako reagiral/a? Zakaj se me je to dotaknilo? Je to zaradi neke pretekle neprijetne izkušnje? So se tako obnašali že do mojih najbližjih, pa me je zabolelo? Kje sem že dobil/a ”informacijo”, da je to neprimerno? Od staršev? Od medijev? … Namreč vse informacije oz. sporočila, ki so zakoreninjena v nas, imajo vsa svoj izvor. Pametno je raziskovati izvore teh sporočil in se na ta način bolje spoznavati.

Kako prepoznavam določene vzorce, “ki niso moji”, pa sem sam starš?

Otroški jok lahko v odraslih zbudi različne odzive, še posebej pa se ti odzivi med seboj različno razlikujejo pri starših. Poglejmo primer treh različnih odzivov, kako se lahko starš odzove v primeru otrokovega joka:

1. Otrok se nam lahko zasmili, da bi stekli k njemu in ga potolažili.
2. Ob tem lahko postanemo nemirni in jezni in si ga želimo samo še utišati.
3. Lahko še nam gre na jok, ker čutimo njegovo stisko.

Vsi ti odzivi so naši vzorci; so samodejni in nehoteni, nanje nimamo vpliva, dokler se jih ne zavemo. Lahko pa jih bolje razumemo, če pri sebi ozavestimo, od kod prihajajo. Ti odzivi prihajajo iz našega otroštva, ko smo bili sami otroci. Preko medgeneracijskega prenosa se namreč aktivirajo nekateri specifični vzorci šele takrat, ko sami postanemo starši. Kako so mene doživljali kot otroka? So me odrasli znali potolažiti? Potem jok zame zdaj, ko sem sam starš, pomeni klic po stiku in navezanosti. So me odrivali stran, se jezili name, ker jokam, me zaprli v sobo da se sam umirim in sem velikokrat zaspal/a v solzah po dolgem času, ko sem že obupal/a? V takšnem primeru velikokrat tudi sami nehote z jezo zavračamo otroka ali pa se počutimo, da nam gre na živce. So se ob mojem joku starši počutili negotove ali krive, nemočne, da mi ne znajo pomagati? Potem lahko tudi jaz padem v stisko in se počutim enako nemočno.

Foto: Pexels

”Posvojeni” vzorci in prepričanja se lahko ozavestijo in sčasoma se jih da preseči.

Vse to je normalno!

Če se srečujete/srečujemo s katerim od zgoraj naštetih občutij, se lahko pomirimo s tem, da je to normalno, saj se pri tem aktivirajo določeni nezavedni procesi, ki so “spali v nas”, pa se prebudijo v določenih življenjskih obdobjih. Ob tem se nam ni treba počutiti krive. Prav tako se moramo zavedati, da so starši skoraj vedno (s tem izključujem naklepne zlorabe, nasilje, zanemarjanje itd.) delovali v najboljši veri in najbolje, kakor so znali.Verjetno so tako postopali iz lastne stiske in pretežno nehote/nevede. Na nas (odraslih) pa je, da se ti vzorci ozavestijo in jih predelajo, da jih ne bomo prenašali na svoje otroke, vnuke in še naslednje generacije. Živimo v času, ko smo lahko srečni, da se je stopnja ozaveščenosti dvignila do te mere, da nam omogoča kolektivno rast na vseh področjih, prav tako so nam informacije za samo-edukacijo dostopne v veliko večji meri kot včasih. Prav tako smo priča dobi, ko psihoterapija ni več “nujno zlo” in rezervirana “za bolne”, temveč je za tiste, ki so pripravljeni rasti, vlagati vase in skrbeti za svojo mentalno higieno.

Kaj narediti z vzorci, ko opažam, da me omejujejo?

Za začetek si dovolimo ozavestiti, da ima vsak od nas svojo čustveno zgodovino, kar ni nič neobičajnega, če upoštevamo, da se je naš način razmišljanja, doživljanja in nasploh naša notranjost, ko smo bili otrok, oblikovala po meri naših najbližjih. Tudi, če nam vse, kar smo dobili od njih, ni všeč, imamo danes kot odrasle zrele osebe to moč spremeniti. Prva stopnja je torej, da smo do sebe iskreni in si to priznamo. Pa kaj potem, če reagiram v nepredvidljivih situacijah enako kot moja mama? // Da, mogoče res gledam na ženski svet enako kot moj oče, jim ne morem zaupati, zato težko stkem stabilen partnerski odnos. Primeri so resnični, a anonimni – tukaj jih navajamo zato, da pri sebi ozavestimo, da vzorci, ki jih pri sebi zaznavamo, niso nič sramotnega. Na nas pa je, da se odločimo, kaj bomo z njimi storili, jih preokvirili oz. predelali tako, da bodo bolj funkcionalni in kar je ključno: da bomo znali ob teh izzivih drugače odreagirati.

Naj zaključim z optimističnim citatom: Otrok ki je pogosto doživel, da ga odrasli čutijo in obvladajo njegovo stisko, bo tudi sam kasneje postal odrasli, ki se stiske ne boji in se zna spoprijeti z njo, ob tem pa bo ostal miren, naklonjen, aktiven (Kompan Erzar, 2019). To je poglavitni razlog, zakaj je pomembno, da ozavestimo naše notranje nezavedne procese: zato, da omogočimo sebi in svojim zanamcem bolj kvalitetno in polno življenje.

Ne zamudite predavanja: Medgeneracijski prenos ali ”Jaz pa že ne bom kot moja mama”

Na predavanju se bomo tematike lotili bolj poglobljeno ter podali bolj razlago o tem:

  • zakaj se je ta pogled uveljavil šele zdaj,
  • kakšen je potencial vsake generacije (stari starši, starši, mi),
  • v kolikšni meri nas zaznamuje genetika,
  • kako je s prenosom travme in
  • kako s lahko sami pomagamo.