SOS Village Manila je ena od sirotišnic na Filipinih, ki dolgoročno zagotavljajo dom, brezplačno izobrazbo in zdravstvootrokom, ki so osiroteli, zapuščeni, zlorabljeni ali so se znašli v kakšni drugi stiski. Ta nevladna svetovna organizacija, ki je otrokom domove doslej zgradila že v 130-ih državah sveta, deluje po sledečem konceptu: vsak otrok potrebuje ljubečo mamo in dom, v katerem lahko naravno odrašča z (biološkimi/nebiološkimi) brati in sestrami znotraj prijazne skupnosti.

Posebnost SOS Village je, da mame po končanem delovnem času v nasprotju z našimi institucionaliziranimi sirotišnicami ne odhajajo domov, temveč tukaj živijo – vse življenje. To ni služba, pravzaprav je misija. V vasi je 7 hiš, vsaka hiša pa ima 1 mamo in 8 otrok različnih starosti z različnimi potrebami. Si predstavljate, da bi vzgajali 8 otrok, jim bili na razpolago 24h na dan, ob tem pa bi imeli proste le 4 dni v mesecu oz.  nekaj malega dopusta? Naj omenim še, da vseh otrok mame ne dobijo hkrati, ampak se le-ti izmenjujejo postopoma, so v različnih starostnih in razvojnih obdobjih in pravzaprav mame nikoli ne vedo, kdo bo naslednji – bodisi dvojčka, bodisi brat in sestra, ali pa otrok s posebnimi potrebami. Načeloma otroci v vasi ostanejo do 18. leta oz. dokler ne končajo kolidža/najdejo zaposlitev,  ko postanejo dokončno samostojni in neodvisni.

SOS mame so lahko vsem zgled in navdih pri vzgoji

SOS mame si zaslužijo vse spoštovanje tega sveta, saj se zaradi svojega poslanstva zavestno odpovedo lastnemu življenju, partnerstvu in družini. Nekdo bi na prvo žogo obsodil, da se za to službo odločijo zaradi udobja in ”varne” službe, in da jo zagotovo lahko opravlja kdorkoli. Ni res, mame so najprej 2 leti v vlogi ”tete” – vzgojiteljice, zaposlene za polni delovni čas, da se spoznajo z otroci in načinom dela, nato jih pa čaka še 6-mesečno intenzivno usposabljanje, po katerem same pri sebi razmislijo, ali so iz pravega testa.  To pa še ni vse. Ko postanejo mame, se morajo redno izobraževati in obiskovati seminarje,da lahko lažje razumejo težave otrok, ki pridejo v vas z različnimi družinskimi ozadji. Vsa čast tem ženskam, ki se nesebično predajajo skupnosti in se trudijo otroke postaviti na noge. Ni jim lahko – tudi one kot vsi drugi starši marsikdaj doživijo hladen tuš s strani svojih otrok, zato morajo biti še kako potrpežljiveNajstarejša mama v vasi je vzgojila že 48 otrok in ima 36 vnukov. Verjamem, da te besede lahko okrepijo marsikatero mamo, ko se bo počutila nemočno pod težo bremena starševstva. 🙂

Otroci so samostojni, hkrati pa vzgajani v kolektivističnem duhu

Otroci, s katerimi sem delala tukaj, so najbolj srčni, sočutni in prijazni, kar sem jih kadarkoli spoznala. Večinoma so vsi zmeraj nasmejani in vzgojeni tako, da na življenje gledajo s pozitivne plati, po navadi se tudi niso vajeni pritoževati. Ne nosijo oblačil znanih blagovnih znamk in v žepih jim ne zvonijo iPhone-i. Pravzaprav jim nič ne zvoni, ker telefonov in ostale tehnologije načeloma ne uporabljajo. Zgolj v japonkah se podijo po igriščih in igralih in si pri tem na začudenje nekaterih zahodnjaških staršev ne zvijejo stopala. Samostojnosti se učijo skozi igro, a ne na silo – štiri/petletnik letnik zna prepleskati igrala in počistiti za seboj, nekateri otroci že pri 9-ih letih znajo skuhati obrok, pranje oblačil pa je čisto običajno opravilo  že za šest/sedemletnika. Preden se bo kdo pritožil, da se jim s tem odvzema otroštvo, želim poudariti, da nisem dobila takšnega vtisa. Te aktivnosti jih predvsem zabavajo (skačejo v škafu, polnem vode; uživajo med prebiranjem riža …); lahko bi rekli, da uživajo v povsem običajnih aktivnostih, ki smo jih mi že malo pozabili, medtem ko otroke zasipavamo z dragimi igračami ali pa lovimo zadnji vlak, s tem ko jih poskušamo ”rešiti” z vpisom v alternativne in eko vrtce/ šole, da bi vsaj malo podoživeli čare ”naravnega” otroštva ter bosi tekali po travi. Ti otroci so zelo spretni, nadvse emocionalno inteligentni in prav vsi, od najmanjših pa do najstnikov, imajo 2-4 hobije, v katerih blestijo. Vodstvo spodbuja veliko zabavnih aktivnosti, s katerimi krepijo čut za skupnost, v kateri odraščajo; zelo priljubljeni so ekipni športi in karaoke, vsi pa sodelujejo tudi pri urejanju okolice, pleskanju in drugih vzdrževalnih opravilih, ne glede na leta.

Naša perspektiva, kako zelo ubogi in pomilovanja vredni so, je napačna

Vsi me sprašujejo, ali mi ni hudo gledati teh otrok in kako sploh zdržim. Povem vam naslednje: ta vas je lahko odličen zgled marsikateri naši vzgojni instituciji pod državnim okriljem, ki je zgolj sama sebi namen in komaj čaka, da ”odpika” otroke iz svoje oskrbe, češ, oni so opravili svoje delo. SOS vas kot nevladna organizacija živi samo od sponzorskih sredstev, ki si jih vsako leto sama prisluži. Samo predstavljate si lahko, s kakšno vnemo dela vodstvo, da letno omogoči šolanje in zdravstveno zavarovanje 70-im otrokom, plačo, prispevke ter pokojnine vsem svojim delavcem, pokrijejo vse obratovalne stroške ter hrano in potrebščine za otroke. Če vas to ni prepričalo, naj omenim še, da v Sloveniji sicer nimamo toliko otrok z ulice, a imamo prav tako sirote, fizično in spolno zlorabljene otroke ter otroke, ki se znajdejo v drugih stiskah in bi potrebovali dolgoročno oskrbo z mamami, ki bi (marsikomu od njih prvič v življenju!) predstavljale primarni objekt navezanosti.

V zaključku lahko povem, da mi ta praksa ni prinesla le delovnih izkušenj; dala mi je kar nekaj dobrih življenjskih lekcij in pravzaprav tudi uvid, da je prepričanje, da se mi ne moremo od ”države tretjega sveta” naučiti ničesar novega, zelo zmotno.

*Fotografije so uporabljene z dovoljenjem organizacije in s soglasjem oseb na fotografijah.