»Čemu mi je bilo tega treba? Zakaj ne uživam v svojem udobnem domu v dovolj velikem in priročnem mestecu, kot je Maribor, se sončim na Glavnem trgu, medtem ko srebam svojo najljubšo kavico?« Saj res, ker sem drugačna. Ker želim resnično doživeti in spoznati, kako delujem in se odzivam v drugem kulturnem okolju. V tretjem svetu. Tako sem si za svoj dom v naslednjih dveh mesecih izbrala Filipine, natančneje Las Pinas v okolici Manile, od koder se vsak dan vozim na delo v sirotišnico S.O.S. Villages for Children.

Če bi ostala v svojem varnem mehurčku, bi mi to najbrž precej olajšalo zadeve. Marsikdo me je vprašal: »Nisi našla nobene sirotišnice bližje domu ali vsaj v Evropi?« To vprašanje je najbrž povsem na mestu. Ne bi se mi bilo potrebno ubadati z vsakodnevnimi izzivi, sicer osnovnimi za preživetje, ki so nam v vsakdanji naglici tako samoumevni. Sem sodi vse od 6-urne časovne razlike, ki mi je dodobra pretresla bioritem, do kaotičnega prometa in neznosne vročine, na katero nisem vajena, prizanešeno pa mi ni bilo niti z uvajanjem v lokalno hrano, ki mi je marsikdaj »težko obležala v želodcu«. Odprtost do spoznavanja novega mi nikoli ne dela težav, a tokrat,  priznam, sem si rekla: »To bo pravi filipinski Survivor. Če to preživim, lahko vse preživim.«. A že po nekaj dneh je postalo veliko lažje. Ko toliko časa preživiš sam s seboj in si na začetku omejen z izhodi iz hiše ali z dostopom do klicev domov (zmeraj, ko imam največ za povedati in želim poklicati domov, še vsi spijo), si na nek način prepuščen samemu sebi, kar pa zelo pomaga pri učenju »mehčanja strahu« in drugih strategij spopadanja s stresom. Ob iskanju primerne organizacije za prostovoljno prakso sem dala velik pomen vrednotam in prepričanjem organizacije, saj so se morala skladati z mojimi.

Izredno zadovoljna sem, da sem to našla pri mednarodni študentski organizaciji AIESEC, katere obstoj temelji na mladih, ki se zavzemajo za reševanje svetovnih problemov in napredek skupnosti. Njihova vizija je mladim omogočiti pridobitev profesionalnih veščin na praktičen način, tako, da izkoristijo svoj potencial.  Tako je vse od iskanja prakse, do prijave in realizacije zadnjih podrobnosti zame poskrbel team AIESEC Maribor, ki z budnim očesom pazi name in preverja, ali vse poteka tako, kot mora. Po prihodu sem pa je zame poskrbel AIESEC De La Salle University Manila, ki mi olajšuje asimilacijo. Za izredni podporni dejavnik pri asimilaciji v novo kulturo štejem družino, pri kateri živim in ki mi vsakodnevno pomaga tako pri praktičnih rečeh, kot z nasveti ter tudi z emocionalno podporo.

Fotografije: osebni arhiv.

Življenje z družino mi omogoča spoznavanje Filipincev in Filipink iz prve roke. In to je neprecenljivo! Postavljajo mi tudi vprašanje, zakaj sem se odločila oditi sama. Pretekle izkušnje mojih mednarodnih izmenjav (sicer v Evropi) so pokazale, da je najbolje, kadar grem sama, saj se takrat najbolj prepustim toku dogajanja in se soočam z izzivi, ki mi pomagajo pri osebnostni rasti. Zato pozivam vse, ki vas pred novimi izzivi ovira strah: ne bojte se prevzeti iniciative! Tudi, ko nas je strah, se z njim najbolje soočimo tako, da ga premagamo.

Pa še nekaj sem se naučila: nikoli ni pravi čas in nikoli nismo dovolj pripravljeni. Za vse, ki ste v precepu, ali izstopiti iz svoje cone ugodja in poskusiti nekaj novega, vam svetujem naslednje: prepustite se in “just go with the flow”. 😉