Prosim za nasvet, ali moja nečakinja ravna pravilno. Moja nečakinja živi z nezakonskim partnerjem, ki redno pije. Imata tudi petletno hčerko.
Živijo v hiši njene mame, kjer imajo dovolj prostora.
Ker njena mama opozarja hčerko na njegovo pitje (ker on hodi včasih tudi vinjen v vrtec po otroka, prav tako jo pazi včasih vinjen), a hčerka to mami ne verjame oz. si sama zatiska oči. Verjetno ima on dovolj takšnega nadzora od njene mame,  zato se je odločil, da se bo odselil in ji zagrozil, da če ne bo šla zraven, bo odšel sam v gasilski dom (ker je tudi  gasilec)  v podstrešno stanovanje. Nečakinja se je odločila, da gre z njim. Da on pije preveč, ne vidi samo njena mama, temveč tudi sovaščani in njegovi gasilci pravijo, da pije  precej. Ker se moja sestra boji za vnukinjo, vas sprašujem,  ali nečakinja ravna pravilno, da se bo odselila z njim. Je to varno okolje za otroka oziroma življenje v taki družini, kjer oče pije? Že nekaj let nazaj je zdravnik govoril z njim glede zdravljenja, a iz tega ni bilo nič.
Hvala za vaš nasvet in lep pozdrav.

MOJ NASVET

Pozdravljeni,

slutiti je, da se je zaradi nastale situacije in domnevnega alkoholizma očeta vsa družina znašla v stiski, kar je logična posledica tega, da ima zasvojenost vpliv na cel sistem oz. družino. Pri ugotavljanju širše slike o tem, ali gre v vaši družini za alkoholizem, se lahko oslonite na naslednje kriterije: 1) Ali lahko oče nadzoruje popite količine alkohola oz. kadarkoli preneha s pitjem?, 2) Ali se udeleži zdravljenja in 3 mesece abstinira v programu?, 3) Je pripravljen pomiriti sojo primarno okolico (partnerko, družino) zato, ker mu dovolj pomeni(jo), da bo zaradi njih prenehal piti? Poleg vseh treh kriterijev je pomemben kriterij tudi ta, da težavo zaznava tudi širša okolica, gospod pa je očitno ne priznava. Zanikanje je pogosto znak, da gre za zasvojenost, vi pa navajate še grožnje in manipulacije, ki so prav tako lahko spremljajoč pojav. Vaša nečakinja naj preveri, ali je njen partner motiviran za spremembo, ki jo naj stori predvsem zaradi sebe in svoje družine. V tem primeru bi se moral brezkompromisno udeležiti zdravljenja (če ne bi mogel prenehati sam), po telesni abstinenci pa se priporoča tudi partnerska terapija. Verjamem, da se je nečakinja znašla v precepu med lastno materjo in partnerjem, a je prav zaradi tega potrebno poudariti, da je na prvem mestu dobrobit oz. varnost otroka. Tako nevarno okolje potencialno predstavlja možnost, da se psihično nasilje kasneje sprevrže v fizično, zato je potrebno preventivno postopati že sedaj. Če sta z nečakinjo v dobrem odnosu, se poskusite pogovoriti z njo, saj je prav ona prva in najbližja oseba, ki lahko zavaruje svojega otroka s tem, da postavi meje očetu. Dobro je, da se poduči, da se v primeru nadaljnjih groženj in ustrahovanj le-ta morajo prijaviti policiji ter, da obstajajo mehanizmi, ki jo lahko zaščitijo (med drugim s tem mislim tudi umik v varno hišo). Pa vendar je to šele naslednja faza, če se stvari ne bi dale rešiti s pogovorom in preventivnim delovanjem. Predvsem je pomembno, da vemo, da grožnje in ustrahovanje v partnerskem odnosu ne pomenijo ljubezni, temveč izvajanje moči oz. nadzora nad šibkejšim zavoljo uveljavitve lastnega “prav”-a. Svobodni smo v tem, v kakšne partnerske odnose se spuščamo, vendar pa, ko je tukaj otrok, je potrebno njegovo varnost postaviti na prvo mesto, četudi to pomeni v tem primeru postaviti partnerja pred dejstvo.

Upam, da je kaj od navedenega pomagalo. Lep pozdrav, Martina Medved, mag. ZDŠ