Različni strahovi nas lahko pripravijo do tega, da jih nenehno podoživljamo in vizualiziramo v svojih mislih, ob tem pa v resnici pozabimo kvalitetno živeti.

Strah je izmišljotina

Naj navedem nekaj dokazov, zakaj je strah izmišljotina in plod naših misli. Prvič, vedno je misel tista, ki sproži verigo strahov: najprej pomislim na nekaj slabega, nato doživim telesno reakcijo (npr. bolečino v želodcu, pospešeno bitje srca, potenje rok itd.). Ko se začnejo negativne misli nalagati ena na drugo, se tvori veriga negativnih misli (dovolj je malo več kot minuta). To lahko sproži doživljanje anksioznosti, paničnega napada oz. sčasoma neke druge scenarije, ki smo si jih prej zamišljali.

Telo ne pozna razlike

Na drug dokaz, da je strah izmišljotina, kaže dejstvo, da telo ne pozna razlike, ko se odziva na strašne misli. Telo se bo v vsakem primeru odzvalo hipervzburjeno, ne glede na to, ali je v resnici prišlo do strašnega dogodka, ali pa smo si ga mi zgolj predstavljali. Primer za to so nočne more, v katerih dogodek sanjamo tako “živo”, da se začnemo potiti, srce začne hitreje biti ali pa celo zajokamo. Do enake reakcije bi prišli, če bi zaprli oči in vizualizirali nek najstrašnejši dogodek. Če bi zaprli oči in razmišljali o izgubi bližnje osebe, bi začeli doživljati podobne reakcije – telo “ponori”, saj  vzame misli, ki mu jih posredujemo, zelo resno.

S strahom se soočimo tako, da se mu izpostavimo.

Tako, kot se da strah kot pogojni refleks umetno ustvariti, se ga da tudi odpraviti. Za to obstaja kar nekaj tehnik. Pri fobijah, na primer, lahko strah “razkosamo” na manjše dele in se postopoma soočimo z njim – npr. 1 teden se navajam na misel, da je terarij s pajkom v isti sobi kot jaz; drug teden se navajam, da se mu lahko približam in tako naprej. Pri tem je potrebno seveda smiselno upoštevati, da telo potrebuje nekaj časa, da se tvorijo povezave v možganih, da nam določena stvar postane varna. 

Za to obstaja kar nekaj tehnik, vendar pa jih je smiselno prakticirati več skupaj:

  1. Poiščite nekoga, ki ga ni strah vašega strahu in vam lahko pri soočanju pomaga (osebo, ki ji popolnoma zaupate in vam pred njo ni nerodno).
  2. Ne ukvarjajte se preveč s tem, zakaj vas je strah, saj tuhtanje vodi v začarane kroge. Namesto tega se raje poskusite vživeti v čas, kako bo, ko se boste strahu znebili. Dajte si duška in v svojih mislih čim bolj “živo” vizualizirajte, kako je vaše življenje spremenjeno, manj ovirano in predvsem, kako se boste takrat počutili. O kreativni vizualizaciji kot metodi so veliko pisali avtorji Gary Craig, Joe Dispenza, Abraham Hicks in Louise Hay, zato vam jih toplo priporočam v branje.
  3. Predvsem pa je pomembno, da si dovolite, da vas je strah. Prav ste slišali. Do zdaj ste v panični vznesenosti mislili na svoje strahove, od zdaj naprej pa si drznite reči: “Strah me je, ja in? Vse je OK, še vedno sem, še vedno sem jaz jaz, še vedno sem živ/a” itd. (prilagodite svojemu strahu in pridite v stik z njim) ter bodite sočutni do sebe.
  4. Meditirajte. Zgoraj navedeni avtorji navajajo in priporočajo redno prakticiranje meditacije in čuječnosti v povezavi z izražanjem hvaležnosti, da smo dobro, npr. “Hvaležna sem, da sem dobro.” ČEMUR SE UPIRAMO, RASTE IN S TEM POSTAJA ŠE BOLJ OČITNO; KAR SPREJMEMO, POČASI IZGUBLJA MOČ NAD NAMI.

Od kod izvira moj strah?

Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti že na začetku. Velikokrat strahovi sploh ne pripadajo nam, temveč so nam bili (večinoma nehote) vcepljeni že zelo zgodaj. Nekateri strahovi se prenašajo medgeneracijsko, čez več generacij in morda zasedajo psiho več družinskih članov. Pomembno je, da se najprej vprašate: je moj strah rezultat izkušnje, ki se je pripetila nekomu drugemu; sem o tem bral, poslušal, gledal po televiziji? Se mi je to zgodilo le enkrat, pa me obremenjuje že vse življenje? Velikokrat se namreč tistega, česar se bojimo za prihodnost,  bojimo zaradi svojih preteklih izkušenj.