1. Globoka vdanost družini

Filipinci so zelo predani družini, lahko bi celo rekli, da skoraj vse svoje načrte prilagodijo družini. To morda sovpada z njihovo vero, saj so večinoma globoko verni. V odnose načeloma vstopajo v zgodnjih dvajsetih letih, potem pa si dajo čas za spoznavanje partnerja, kar lahko traja tudi nekaj let, v najboljšem primeru pa se ta faza zaključi do 26./28. leta. Tradicionalna miselnost terja, da se partnerja najprej poročita in šele nato vselita skupaj, nekateri moderni pari pa zaživijo skupaj tudi prej. Vsi, s katerimi sem se pogovarjala, se strinjajo, da se velika večina še vedno drži tradicionalnega vrstnega reda. Formacija lastnega doma ni nujna, zato nekateri živijo skupaj s starši in starimi starši, če pa le imajo dovolj sredstev, mladi zaživijo na svojem. Tako povečini tudi ne poznajo poklica »varuška«, saj za otroke skrbijo babice, tete, sestrične in še kdo. Njihovi domovi so veliki, družine pa živijo v sožitju več generacij. Povsem običajno je, če ima družina tri ali več otrok, splavu pa niso naklonjeni in tudi ni dovoljen.

2.  Statistično manj ločitev

Statistika kaže, da imajo v primerjavi z drugimi državami zelo malo ločitev, kar pripisujejo pristnim družinskim odnosom, sprotnemu reševanju konfliktov, dobri komunikaciji in upoštevanju mnenja starejših generacij. Veliko težo dajejo tudi predporočnim pripravam in svetovanju za bodoče zakonce, kjer že vnaprej predelajo potencialne težave, ki bi lahko nastopile v zakonu (npr. finance itd. ). Ločitev je ogromen finančni zalogaj, poleg tega pa ostaja dokaj velik tabu, saj prevara partnerja ni dovolj dober razlog za ločitev (medtem ko npr. neznosnost skupnega bivanja zaradi psihične bolezni je). Zaradi tega se bije boj med tistimi, ki želijo legalizirati institut ločitve, ter tistimi, ki menijo, da je število uspelih zakonov še vedno višje kot število neuspelih. V teh izrednih situacijah ali v primeru zlorab v partnerskem/družinskem odnosu je možna prijava na posebnem razsodišču, ki nato odloča o vsakem primeru indivdualno. Večinoma pa so ne le starejši, temveč tudi mladi zvesti reku, da se poročiš le enkrat v življenju, zato si raje vzamejo več časa za spoznavanje in preverjanje kompatibilnosti ter se šele nato poročijo.

3. Izkazovanje spoštovanja na vsakem koraku

Nasploh so mlajše generacije izjemno spoštljive do starejših, kar se kaže v posebnem naslavljanju, npr. ate/kuya (»sestra/brat«). Tako lahko naslovim kot »ate« tako natakarico v restavraciji kot tudi svojo biološko sestro – v vsakem primeru izkažem spoštovanje. Posebej značilna za Filipince je tudi manualna gesta »manu po«, ko na svoje čelo ob prihodu ali odhodu položijo roko starejše osebe. Na starejše se gleda kot na starešine, modrece, ki lahko mlajšim prenesejo veliko svojega znanja. Starejši mlade, živeče doma, podpirajo finančno tako dolgo, dokler se izšolajo in se zaposlijo. Ker je njihov šolski sistem naravnan tako, da zaključijo s študijem večinoma že pri 21-ih letih, se imajo možnost prej osamosvojiti kot mi. Ko sem jim povedala, da je v Sloveniji povsem običajno, da delaš in študiraš hkrati, sem se jim zasmilila, češ le kako mi to uspe. 🙂

4. Dežela nasmehov in prijaznih ljudi

Če kaj, so Filipinci prijazni in zmeraj nasmejani. Kljub nizki minimalni plači (cca. 300 $) je to dežela, katere prebivalci ne nergajo in so v glavnem zmeraj dobrovoljni ter pripravljeni pomagati. So zadovoljni in izredno ponosni na svojo deželo – tako jo bodo tudi predstavili tujcu, ki pa ga bodo zmeraj toplo sprejeli. Nasploh tukaj vlada miselnost, da za srečo v življenju ni potrebno imeti gore denarja, temveč zgolj toliko, da preživiš svojo družino.

 5. Hvaležnost in visoko razvita duhovnost

Pretežno katoliška dežela počasi vstaja iz tradicionalnih okvirjev in ljudje se vse bolj opredeljujejo kot (bolj svobodomiselni) kristjani, na severu države ali odročnih območjih pa tudi kot »spiritualisti«. Ne glede na veroizpoved opažam, da so večinoma izjemno duhovno inteligentni, vse od malčkov pa do starejših ljudi.  V čem se to opaža? Jutranjo in večerno molitev v znak izkazovanja hvaležnosti, da enostavno »so«, bi lahko enačili z obredom vsakodnevne meditacije. Tako se vsak dan zahvalijo za vse, kar jim je omogočeno – za obrok, za zdravje, za možnost šolanja, za dobrobit družine, za uspešno sezono (če mine brez tajfunov in potresov). Si predstavljate, da bi vaše vsakodnevno orožje proti ogrožajočemu potresu, ki lahko vsak čas »izbriše« celo mesto, bila zgolj molitev? Na prvi pogled se morda sliši smešno, a tukaj v to verjamejo. Verjamejo, da pozitivne misli in hvaležnost polnijo njihova življenja z mirom ter preprečujejo pojav slabih dogodkov – vse od bolezni pa do naravnih nesreč. Ko jih vidiš, kako zadovoljni in avtentični so, jim kaj kmalu tudi sam  začneš verjeti.

Moje sporočilo je zato naslednje: dajmo se bolj potruditi za odnose in ljubimo svoje bližnje. Poskusimo se manj obremenjevati in primerjati z drugimi, namesto negativnih občutij pa izžarevajmo več pozitivnih! Zagotovo lahko vsak dan najdemo vsaj eno stvar, za katero smo hvaležni – ne pozabimo je, ker ni samoumevna.

Vsi ti ljudje in še mnogi drugi, ki jih ni na fotografijah, so odličen zgled enostavnega in izpopolnjenega življenja – popolnoma v nasprotju z vrednotami, ki nam jih vceplja zahodnjaški svet.