O tem, kako se odzivajo otroški možgani, kako delujeta leva in desna hemisfera, lahko preberete tukaj.

Povežite se in preusmerite problem.

Ta metoda za pomiritev otroka v stiski je smiselna, kadar se otrok začne razburjati brez pravega razloga oz. zaradi nečesa vam nelogičnega. Na primer, pred odhodom v posteljo začne glasno bojkotirati. Namesto, da se starš odzove z zahtevo in ukazom, se lahko odzove na drug način. V fazi razburjanja je pri otroku dejavna desna hemisfera. Če se bomo mi nanj v takšnem primeru odzvali »levohemisferno« – z grajo, kričanjem in krivdiranjem, mu bo to dalo misliti, da je nerazumljen in da se ne menimo za njegova občutja (in njegovo stisko, da ne more zaspati), kar pomeni, da ne bo starš dosegel ničesar.Smiselno je, da starš poveže svojo desno hemisfero z otrokovo: da empatično poimenuje njegova čustva (»Vem, da ti je težko, ker zdaj ne moreš zaspati. Vem tudi, da je krivično, da zdaj moraš iti spat.«), ponudi stik z objemom, se počepne predenj in se s tem spusti na njegovo raven. Tako se uglasi na njegova čustva in mu sporoči, da ga čuti.

Šele nato naj uporabi levo hemisfero in se loti reševanja specifičnega problema, če le-ta nastopi. Primer: Poleg tega, da ne more spati, toži še po tem, da mu mama sredi noči ne pride dati poljubčka v posteljo. Če bi se mama na tej točki odzvala z: »Ni res, kaj pa govoriš.« ali »Pojdi že spat, saj ti ga bom dala.«, ga ne bi pomirila. To je pač eden tistih trenutkov, ko je treba vse odložiti iz rok in najprej potolažiti otroka, kot je opisano zgoraj. Šele nato bo postal otrok bolj dojemljiv za rešitev, saj se mu takrat aktivira leva polovica možganov. »Nisem vedela, da to pogrešaš. Obljubim, da danes dobiš dva.« Primeri seveda ne ustrezajo vsakemu razvojnemu obdobju otroka, toda zagotovo lahko pretvorite to v vsakodnevne situacije glede na starost vašega otroka.

Poimenujte tako, da umirite čustvo.

Gre za metodo obvladovanja burnih čustev otroka v stiski s pripovedovanjem zgodb. Ko otrok doživi bolečino, strah ali telesno neugodje, ga ta občutja preplavijo in aktivirajo desno hemisfero. Ta bolečina in občutja se lahko globoko zasidrajo v njem, zato bo bolečino čutil na telesni ravni in se burno odzival, ne bo pa je znal ubesediti ali pa ne bo želel o njej govoriti.

Spodbudimo ga lahko tako, da ga vzpodbujamo govoriti o dogodku, ki se mu je pripetil, mu pomagamo oblikovati zgodbo in vanjo vstavljamo podrobnosti, skupaj s čustvom, ki ga je takrat doživljal. Šele ko podoživi, kaj je takrat občutil in zna poimenovati svoje čustvo, se lahko umiri. Primer: Vaš otrok se je prestrašil psa in od takrat naprej se boji psov. Pustite mu, da pove toliko zgodbe, kot v tistem primeru zmore in mu pomagajte vstavljati podrobnosti (… »Nič hudega, to je povsem normalno, da si se prestrašila, ker nisi pričakovala, da bo šel proti tebi.« …. »Potem si se obrnila nazaj, da bi pogledala, ali so drugi otroci ali vzgojiteljica kje v bližini, kajne?« …  Otrok: »Ja. Nato je prišla vzgojiteljica Anja.« Starš: »Tako je. Dvignila te je in stisnila k sebi.«

Zgodbo zaključite tako, da ima pomirjujoč konec. Če zgodbo večkrat ponovite, se strahovi otroka zmanjšajo in sčasoma razblinijo.

Predpogoj za izvajanje te metode je, da sta oba dokaj dobro razpoložena (npr. da ni otrok sredi joka, ko deluje spet »desnohemisferno«), lahko pa pogovor opravita tudi med drugo dejavnostjo (npr. med vožnjo v avtu, igra s kartami ipd.). Dogodek lahko tudi nariše, o njem piše (če je dovolj star) ali pa ga vzpodbudimo, da se zaupa kateri drugi odrasli osebi.

Ko to večkrat ponavljamo, se obe možganski hemisferi usklajujeta, zgodba se osmisli in razburjenje se poleže. S pomočjo pripovedovanja zgodb se lahko otroci naučijo razumeti svoja čustva in dogodke v življenju. Otroka lahko starš dodatno umiri z besedami, da je prišel takoj, ko je lahko in da bo vse v redu. Da se slabo doživetje dokončno izniči, lahko starš nato spomni otroka, kaj pa on rad počne (npr. v šoli, če je tam dobil slabo izkušnjo), kaj so njegovi najljubši kotički tam in jih skupaj narišeta ter oblikujeta v knjigo. Velikokrat se zgodi, da otrok kasneje rad poseže po tej knjigi, jo prelista in s tem še bolj integrira preživelo izkušnjo v svoje možgane. Pri pripovedovanju zgodbe je pomembno, da je starš pospeševalec ter tu in tam poda komentar, podrobnost ali zgodbo umesti, glavni pripovedovalec pa je otrok.

Tudi starši se lahko vprašajo, kako vsakodnevno komunicirajo – ali bolj z levimi ali bolj z desnimi možgani. Se večkrat odzivam »levohemisferno« – logično, racionalno, ali sem večkrat spontan, vesel, razigran, čustven? To je dobro vprašanje, saj se odrasli velikokrat odzivamo preveč »enopolovičarsko«, s tem pa večkrat zamujamo priložnost za stik z otrokom.

Vsebina tega članka je povzeta iz knjige Daniela Siegla: Celostni razvoj otroških možganov, kjer je delovanje otroških možganov razloženo na preprost in poljuden način.